Mel Gibson je bil sredi 90. let ena od največjih filmskih zvezd na svetu, še posebej po zaslugi uspešne akcijske franšize Lethal Weapon in western komedije Maverick, toda ti filmi so bili generalka za njegovo življenjsko vlogo v veličastnem vojnem epu Braveheart, sicer njegovem drugem režijskem celovečercu po drami The Man Without a Face iz leta 1993. Film gledalca popelje v konec 13. stoletja in predstavi resnično življenjsko zgodbo znamenitega škotskega bojevnika Williama Wallacea, ki je sredi napetih političnih razmer med Škotsko in Anglijo sprejel vlogo vodje upornikov, ki so napovedali vojno britanskemu kralju Edvardu I. Angleškemu. Že sama vsebina je zgovoren dokaz, da je Braveheart eden od najbolj ambicioznih projektov, ki se jih je lotil Gibson v svoji dolgoletni karieri in navkljub visokemu tveganju se mu je podvig več kot posrečil; film je postal komercialna uspešnica, prav tako pa je osvojil mnoge pomembne filmske nagrade, med drugim tudi Oskarja za najboljši film in režijo. Od tedaj je minilo že 26 let in zanimivo je videti, če film tudi po več kot četrt stoletja pri gledalcu zbuja podobne vtiste katarzičnosti in evforije, ko Gibsonov Wallace tik pred prvo ikonično bitko s pobarvanim obrazom zakriči: “Svoboda!” In brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Braveheart uspešno prestal zob časa in da je danes enako veličasten, čustven, ganljiv in za standarde komercialnega filma presenetljivo nasilen spektakel kot ob izidu leta 1995. Kar se filmu šteje močno v plus, je njegovo kompetentno ohranjanje ravnotežja med elementi staromodne epske romance in brutalnega vojnega filma, kjer Gibson ne umika pogleda od prelivanja krvi, lomljenja kosti in obscenosti, ki pa vedno ostanejo v meji dobrega okusa. S tehničnega vidika je film popoln; široki plani prostranega škotskega višavja in realistični prikaz sicer veličastnih bitk so na tako visokem nivoju, da se jim gledalci preprosto ne morejo upreti. Filmu pomaga tudi odlična igralska zasedba, še posebej Gibson v svoji najbolj srčni, presenetljivo duhoviti in elegantni vlogi v karieri, zgodba pa večkrat močno pritiska na gledalčeve emocije, kar pa ne deluje preveč pokroviteljsko. Filmu lahko upravičeno očitamo nemalo zgodovinskih netočnosti ter mitsko idealiziranje glavnega junaka, toda to pretiravanje in melodramatičnost sta del identitete, zaradi katerih je Gibsonov vojni ep še danes žanrski presežek. Braveheart je izvrstna oda junaštvu in ep v pravem pomenu besede, za Gibsona pa veliko zmagoslavje.
