Glasbena kruljačina je rubrika, namenjena recenzijam najbolj brutalne, obskurne, surove in nespolirane glasbene ponudbe, kjer ni prostora za šale in dober okus. Vojna do konca!
Serpent Mass: Rehersal 01-10-2021
Belgijski umazanci Serpent Mass so v začetku meseca oktobra izdali malo ploščo z dvema skladbama, posnetima na vaji, kot je že razvidno iz samega naslova. Četudi SM ni nikoli slovela kot skupina, ki daje veliko na čisto produkcijo in konvencionalne glasbene strukture, se šele preko posnetkov v živo začuti njena prvinska, surova in iskrena energija, katero vlagajo v nastanek glasbe. Mephistophelian Exaltation in Odious Gateways sta korektno in hkrati spontano odigrani dozi nevarnega black / death metala s punkovsko ostrino, ki jo je moč najti zgolj v metal undergroundu. Serpent Mass tako tudi na svojem novem malem plošču ne razočarajo in četudi s ponujenim ne bodo pridobili novih oboževalcev, bodo vsaj okrepili bazo, ki jim zvesto sledi na vsakem koraku.
Goatpsalm & Horthodox: Ash
Začetek jeseni je treba proslaviti v slogu in ruska navezava kultnih Goatpsalm in Horthodox za to priložnost ne bi mogla biti bolj primerna. Na eni strani ruski ambientalni doom metal, na drugi pa (prav tako ruski) dark industrial noise metal… temu bi lahko rekli; idealna kombinacija. Skupni projekt Ash zadosti pričakovanjem poslušalstva in dostavi glasbene kolaže, ki bi jih s težavo lahko označili za pesmi v tradicionalem pomenu besede, ampak prej za eksperimente, ki iz preprostih zvokov postopoma ustvarijo nenavadno mamljivo simfonijo, ki se že skorajda približa definicji glasbene meditacije. Že uvodna pesem The Last Days je strukturirana kot ambientalni jam-session, kjer povsem vsakdanji zvok ob spremljavi minimalistične kitare poslušalca takoj odpelje v skrivnostni mistični svet teme, pozabljenih ritualov in krajev, kjer počivajo starodavna zla. V podobni maniri mine tudi preostanek plošče; akustična kitara, spojena z zvoki dark ambientala sta več kot idealni spremljevalki poslušalčevega potovanja v srce teme, da pa plošča ne bi izpadla preveč monotona, se zvoku občasno pridružijo inštrumenti kot so gosli in električna kitara (ta je prisotna predvsem na drugi polovici ploščka, še najbolj pa v sklepni naslovni skladbi). Ash ni zgolj glasba, ampak zvočna mojstrovina, ki bo za vekomaj ostala imuna na zobovje časa in katero lahko poslušate danes, jutri ali pa čez tisoč let.
Bestial Putrefaction: Eternal Flesh Ripping Chaos
Naj se klanje začne! S temi besedami bi lahko opisali peklensko, sadistično, blasfemično in zlobno izdajo ameriških Bestial Putrefaction, ki ni tu, da bi božala poslušalčeva ušesa in mu servirala harmonijo, lepoto ali mir. Eternal Flesh Ripping Chaos je čisti zvočni masaker, ob katerem bodo priznali poraz tudi najbolj mazohistični in brutalni poslušalci. Kaotična simbioza kruljavega death metala in grindcora vsebuje tisto, kar od tovrstne ponudbe lahko pričakujemo; namerno slaba produkcija, komaj slišni bobni, nerazumljivi kruleči vokali, prasketajoče kitare in komadi, ki le redkokdaj dosežejo dolžino ene minute. Končni rezultat je 26 komadov v skupnem trajanju slabe pol ure, ki uničujejo vse pred seboj in s svojim bizarnim zvokom poustvarijo čisti kaos, zlobo, sadizem in nasploh nekaj, ob čemer poslušalca zgrabi užitek, da bi v roke prijel kladivo in z njim sesul prvo steno v bližini. Tu ni prostora za usmiljenje, ampak čistokrvni grind!
