
Filmi, ki se dotikajo ozadja (pogostih) strelskih pokolov, znajo biti vedno nekoliko problematični, še posebej, če namenjajo veliko pozornosti tistim, ki si je ne zaslužijo; morilcem, namreč. Četudi vsakogar izmed nas zanimajo motivi za njihova dejanja, je tudi dejstvo, da jih je večina močno hrepenela po pozornosti in izvedla pokol iz identičnih razlogov, zatorej je snamenje filmov o njihovem življenju moralni dvorezen meč. Dramski triler Wallflower se tej pasti delno izogne, saj ponudi nekoliko bolj naturalističen, zadržan in širšega družbenega komentarja oropan portret izobčenca; film delno temelji na resničnem strelskem pokolu v Seattlu iz leta 2006, ko je 28 – letni Kyle Aaron Huff v zgodnjih jutranjih urah vdrl v hišo, kjer se je odvijala rave zabava in ustrelil osem njenih udeležencem, od katerih jih je šest podleglo poškodbam. Četudi se film začne s pokolom, se glavnina zgodbe odvija nekaj ur pred tem, ko Kyle po naključju trči ob skupino raverjev, ki ga povabijo na zabavo v njihovo skupno hišo, tekom večera in noči pa Kyle preko avtorefleksije, spominov in čustvenih monologov z naključnimi obiskovalci začne dvomiti v upravičenost svojih dejanj. Motivi za resnični pokol niso bili nikoli docela pojasnjeni, zato tudi film ne želi potegniti nekih prenaglih ali naivnih zaključkov, namesto tega pa postreže s presenetljivo intimnim in melanholičnim portretom problematik sodobne družbe, ki se odraža s kontrastom med introvertiranim (bodočim) morilcem ter zabave željnimi raverji; film na subtilen način lovi navidez nepomembne trenutke (npr. ko Kyle želi navezati stik z nekim dekletom, a ga ta nonšalantno zavrne, v drugem primeru pa ga ena od udeleženk zabave celo provocira z vprašanji, če bi se raje rodil kot ženska) in skuša preko njih izluščiti motive za grozljivo dejanje, ki je sledilo usodnemu večeru. S tem se film ne pretvarja, da pozna odgovore, le da skuša vzpodbuditi gledalca, da jih začne iskati. Mnogi bodo sicer trdili, da so takšni filmi sami po sebi nepotrebni in težko je reči, da jim bo Wallflower spremenil mišljenje, pa vendar bi bilo krivično trditi, da imamo pred seboj slab film. Je dobro odigran, umirjeno sofistirican, psihološko kompleksen in realističen, ne da bi ob tem deloval eksplotacijsko in žaljivo. Če pa takšne filme res potrebujemo, je pa seveda vprašanje, na katerega odgovora pozna vsak gledalec sam.