Rebecca Hall je gledalcem resda najbolj poznana kot igralka, tokrat pa se prvič predstavlja v vlogi režiserke in scenariske črno-bele drame Passing, posnete po istoimenskem romanu ameriške pisateljice Nelle Larsen. Tako film kot knjiga sta postavljena v 20. leta prejšnjega stoletja in prikazujeta vnovično naključno snidenje nekdanjih otroških prijateljic Irene in Claire, katerih življenje je na tak ali drugačen način pogojeno z družbenim položajem v Ameriki, ki je zaznamovana z močno rasno segregracijo. Od tod tudi izhaja naslov filma in knjige; passing je namreč izraz za temnopolte, ki so se zaradi bistveno svetlejše barve kože pretvarjali, da so belci in s tem ubežali mnogim predsodkom in rasističnemu nasilju, ki ga je tedanja družba tolerirala. Ena od teh temnopoltih je tudi Claire, ki je poročena z rasističnim poslovnežem, medtem ko Irene živi v Harlemu z možem zdravnikom in dvema sinovoma. Passing ni film dogodkov, ampak predvsem občutij ter psiholoških preobratov, kjer se Hallova spogleduje z minimalistično estetiko surovega realizma filmov Johna Cassavetesa, še posebej njegovih zgodnejših filmov, hkrati pa temu doda še ščepec preproste, toda ganljive poetičnosti. Lahko bi rekli, da se Hallova v svojem celovečernem prvencu predstavlja kot občutljiva filmska impresionistka z izbrušenim občutkom za majhne detajle, ki zgodbo še dodatno obogatijo. Film je v prvi vrsti intimna in umirjena drama o dveh ženskah, vsaka na svoj način ujeta pod vpliv problematične družbene klime, njuno srečanje pa sproži plaz samospoznavanja in bolečih življenjskih lekcij, ki od njiju zahtevajo korenite spremembe. Zaradi počasnega tempa in dokaj skromne zgodbe z malo zapleti (in razpleti) film od gledalca zahteva nekoliko več koncentracije in potrpežljivosti, toda tu na pomoč priskoči tudi odlični glavni igralki, razigrana koketa Ruth Negga in čudovito zadržana Tessa Thompson v eni od svojih najboljših vlog v karieri. Passing je kot celota izredno vzpodbuden začetek režijske poti za Rebecco Hall, saj ta uspe prepletati intimno zgodbo z močnimi družbenim komentarjem (četudi bi lahko rekli, da je ta posredoval nekoliko preveč očitno), hkrati pa s čudovito črno-belo fotografijo, umirjeno kamero ter skrbno izbrano jazz glasbo perfektno oživi duh časa, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti. Vsaj upamo, da se ne bo.