Pariz, leta 1386. Viteza Jean de Carrouges in njegov nekdanji prijatelj Jacques Le Gris, se pripravljata na krvavi medsebojni spopad, katerega razlogi so gledalcu sprva neznani. Tik preden viteza drug drugemu naklonita težke udarce, se epska zgodovinska drama The Last Duel legendarnega režiserja Ridleyja Scotta, premakne v preteklost in razkrije brutalno ozadje spopada; za tiste čase nezaslišana obtožba, da je Le Gris posilil Carrougesovo ženo Margueritte. Film sledi strukturi Kurosawine mojstrovine Rashomon in omenjeni incident prikaže skozi oči osrednjih treh protagonistov in kot je pričakovano, se na tak način pred gledalčevimi očmi odvrtijo tri sicer vsebinsko podobne interpretacije dogodka z rahlimi odstopanji. Ta navidez majhna, vendar toliko bolj pomembna odstopanja močno vplivajo na prikaz težavnih odnosov med osrednjimi liki ter problematične družbene klime 14. stoletja, kjer sta ponos viteza pomembnejša od varnosti in dostojanstva ženske žrtve, ki zaradi svojega že vnaprej determiniranega položaja ne zmore povzdigniti svojega glasu. Scott se je v preteklosti že večkrat podal v vode žanra zgodovinskega epa, vendar pa pri tem še nikoli prej ni bil tako oseben, prizemljen in brutalno iskren kot ravno pri filmu The Last Duel. Namesto spektakularnih bitk in vratolomne akcije smo namreč gledalci deležni mračne psihološke drame, ki preko navidez preproste zgodbe o krivici, maščevanju in ubranitvi časti obravnava aktualne problematike toksične moškosti, seksizma in mizoginije in to izredno odgovorno, brez sentimentalizma in politično korektnega moraliziranja. Filmu ob strani stojijo tudi odlični igralci, kjer največ pozornosti zbudita animalistični Adam Driver kot Le Gris ter Jodie Comer kot požrtvovalna in odločna Margueritte, pristno temačno srednjeveško vzdušje ter počasen tempo, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti kot sicer. Ob vsem tem pa Scott ne pozabi na sicer redke, vendar brutalno realistične prizore nasilja – zaključni spopad med vitezoma je zaradi avtentičnosti kar težko gledati – in končni rezultat je eden od najboljših filmov letošnjega leta. Hkrati pa tudi dokaz, da je Scott tudi na “stara leta” režiser, ki vedno znova preseneti.