Film Belfast, ki ga je režiser in scenarist Kenneth Branagh označil za svoj najbolj oseben projekt v karieri, v uvodnih panoramskih posnetkih naslovnega irskega mesta daje gledalcu občutek, da bo priča nedolžni nostalgični razglednici Belfasta, ki bo s sentimentalnostjo in igrivostjo skušala ujeti vsakdanjik njegovih prebivalcev. Ta občutek se še okrepi, ko nas Branagh odpelje v črno-belo preteklost in pusti kameri, da prefinjeno plava po mestnih ulicah in lovi prizore sproščene igre otrok, vendar pa tej očarljivi idili sledi močan udarec krute resničnosti; Belfast se namreč odvija leta 1969, ko mesto pretresajo nemiri med katoličani in protestanti, dogajanje pa spremljamo skozi oči Buddyja, najmlajšega člana mlade delavske družine, ki se sooča s finančnimi težavami, pritiski njenih vse bolj radikalno nastrojenih znancev ter negotovo prihodnostjo. Četudi se takšen pristop (politični konflikti, prikazani s perspektive otroka) zdi čustveno manipulativen in nevarno sentimentalen, je Branagh na srečo dovolj izkušen filmar, da se tem pastem uspešno izogne in tako ustvari enako očarljiv, duhovit, ganljiv kot tudi poučen vpogled v verjetno politično najbolj razburkano obdobje v zgodovini Irske. Navkljub političnemu ozadju Belfast ni političen film, ampak grenko sladka zgodba o odraščanju prisrčnega dečka, ki si od vsega najbolj želi, da bi osvojil srce lepe sošolke in preživel čim več časa s svojo družino, še posebej očetom, ki je razklan med življenjem v Belfastu in delu v Angliji, zaradi katerega je od doma pogosto odsoten. Branagh s čudovito črno-belo fotografijo in pristnim irskim občutkom za hkrati grob kot tudi poetičen realizem ustvari minimalistično mojstrovino, ki gledalca globoko gane kot tudi nasmeji. Film pa seveda ne bi bil tako uspešen brez odlične igralske zasedbe, kjer najbolj zasijejo debitant Jude Hill v vlogi Buddyja in veterana Judi Dench in Ciaran Hinds kot njegova modra babica in dedek. Belfast je čudovita in preprosta zgodba o malih ljudeh, ki v težkih časih obdržijo svoj čut za humanost in empatijo, hkrati pa opomnik na nesmiselnost sporov, ki polnijo mestne ulice s krvjo in nasiljem.