Filmov na temo srednješolskih strelskih pohodov je ogromno, zato je na tem področju vse težje najti nekaj inovativnega, provokativnega in svežega. Mladinska drama The Fallout omenjeno problematiko predstavi skozi perspektivo preživele žrtve strelskega napada, ki se mora skozi težko življenjsko lekcijo naučiti izražati lastna čustva in se bolje zavedati sveta okoli sebe. Glavna junakinja filma je povsem običajna najstnica Vada, ki se po streljanju na svoji šoli ni zmožna vključiti nazaj v normalno življenje; preganjajo jo nočne more, le redkokdaj zapusti hišo in se emocionalno zapira pred svojimi starši, mlajšo sestro in vrstniki, edino uteho pa najde v vrstnici Miji, sicer odlični plesalki, ki se prav tako kot ona ne uspe znebiti občutkov strahu, osamljenosti in jeze. Kot že rečeno, je The Fallout film o žrtvah in o prebolevanju travme, pri tem pa je iskren, nesentimentalen, subtilen in mestoma celo duhovit, čeprav film kompetentno ohranja ravnotežje med emocionalno dramo in trpkim humorjem. Odlika filma je tudi ta, da režiserka in scenaristka Megan Park (gre za njen celovečerni režijski prvenec) razume ciljno publiko in portretira najstnike v realistični luči in četudi na več mestih zgodba krene v vode družbenega komentarja o nadzoru orožja v ZDA, je The Fallout vse prej kot političen film. Pravzaprav Parkovo politika ne zanima, hkrati pa gledalcu ne polaga besede v usta, saj se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj močna in “glasna”, da jo gledalec ne more preslišati. Žal pa ima – tako kot vsak režijski prvenec – tudi The Fallout svoj nabor majhnih napak; nekatere stranske zgodbe obvisijo v zraku, včasih se zdi, da Parkova ni povsem kos svojim ambicijam in četudi je Vadina zgodba iskrena in ganljiva, bi težko rekli, da predstavlja nekaj novega oz. izvirnega. The Fallout je navkljub nekaterim vsebinskim zdrsom več kot prepričljiv režijski prvenec mlade režiserke, tako da z nestrpnostjo pričakujemo njene nadaljne podvige.