Slovenski mladinski film je v 80. letih doživljal svojo kreativno renesanso, hkrati pa so se predstavniki tega žanra pogosto izkazali za bolj domiselne in celo provokativne od filmov, namenjenih odrasli publiki. Čisto pravi gusar ni zlati, ampak diamantni primer enako zabavnega kot tudi inteligentnega mladinskega filma, ki genialno in prebrisano sledi namerno zastavljenim žanrskim klišejem, vendar tem doda kompleksen in emocionalen metakomentar o tematiki, ki jo na površju obravnava. Zgodba filma se vrti okoli dečka Petra, ki s svojo družino preživlja počitnice v obmorskem mestu, ki je hkrati prizorišče snemanja gusarskega filma za otroke. Tam po naključju trči ob pisca pravljice, po kateri je film posnet, ki se zaradi nestrinjanja s spremembami v scenariju odloči svoje delo zažgati, s tem pa v realni svet vdrejo junaki njegove pravljice, med drugim tudi gusarski kapitan Florestano in guverner Alonso de Portez, ki se odpravita na lov za pisateljem, da bi jima spisal novo pravljico. Zaplet filma je absurden in – četudi gre za mladinski film – precej bebav, toda Čisto pravi gusar je daleč od tega, da bi bil otročji film. Na površju resda deluje kot fantazijska pustolovščina, kjer ne manjka smeha, čustvenih prizorov, suspenza in akcije (velja še omeniti za domače razmere zavidanja vredno produkcijo in scenografijo), toda v svojem bistvu je Čisto pravi gusar ganljiva pripoved o izgubi nedolžnosti ter kontrastu med svetom pravljic in realnostjo, kjer moralo, mir in ljubezen nadomestijo cinizem, naveličanost in pohlep. S tega vidika je film bolj namenjen odraslim kot pa otrokom, saj jih opomni, kako dragoceno je prisluhniti otroku v sebi, hkrati pa izpostavi tudi čar pravljic, ki morajo otroka ne zgolj zabavati, ampak ga tudi učiti, kako postati boljši človek. K temu dodajmo še odlično igralsko zasedbo, ganljivo glasbo, ponarodele dialoge in seveda hvaležno atraktivno okolje slovenskega primorja in končni rezultat je ne zgolj otroška, ampak filmska klasika za vse čase.