Na prvi pogled se zdi, da je film Mary Reilly vseboval vse ključne elemente formule uspeha; predstavljal je vnovično sodelovanje med režiserjem Stephenom Frearsom ter igralcema Johnom Malkovichem in Glenn Close, ki so skupaj zakrivili romantično klasiko Dangerous Liaisons, glavno vlogo pa je prevzela Julia Roberts, tedaj ena od najbolj vročih filmskih zvezd na planetu. Toda govorice o težavni produkciji ter pogostih konfliktih med Robertsovo in Malkovichem so filmu prinesle mnogo negativne publicitete, kar se je posledično pokazalo pri odzivu kritikov in občinstva; prvi so film raztrgali, drugi pa množično ignorirali, saj je v blagajne prinesel skromnih 12 milijonov dolarjev, kar je izredno malo v primerjavi s 47 milijonskim proračunom. Na tej točki se kakopak postavlja vprašanje, če je Mary Reilly film, ki si je resnično zaslužil takšen odziv ali pa je nerazumljena mojstrovina. Odgovor je; ne prvo ne drugo. Film, posnet po romanu pisateljice Valerie Martin, je svobodna adaptacija znamenite novele Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde pisatelja Roberta Louisa Stevensona, kjer v ospredju nista priznani londonski zdravnik Henry Jekyll in njegov morilski alterego Edward Hyde, temveč mlada služkinja Mary Reilly, ki se po spletu okoliščin zaplete v nenavadno razmerje tako z Jekyllom in Hydom, seveda s pričakovanimi (in predvsem krvavimi) posledicami. Mary Reilly je zanimiv filmski eksperiment, ki si za izhodišče vzame razmišljanje o tem, kako nedolžnega in po naravi dobrega človeka vase povleče temačnejša, skorajda zverinska plat osebnosti osebe, ki nas hkrati odbija kot tudi neustavljivo privlači. Frears pri tem kakopak ni tako uspešen kot pri prejšnji kolaboraciji z Malkovichem in Closovo, vendar pa ima pričujoči film na svoji strani dovolj adutov, da se ne pogrezna vase; igralske kreacije so izvrstne, še posebej Robertsova z močno obrazno mimiko ter Malkovich, ki pa je rojen za vloge šarmantnih in trpečih kavalirjev, gledalcu v oči padeta tudi fenomenalna scenografija in vzdušna atmosfera meglenega in umazanega Londona, zgodba pa navkljub nekaterim nelogičnostim postreže z zanimivi vidiki človeške psihe in njene dualnosti v odnosu do dobrega in zlega. Mary Reilly je film z prednostmi in napakami, le da je slednjih bistveno manj v primerjavi s prvimi in je hkrati tudi ena boljših adaptacij Stevensonove mojstrske novele.