Vse, kar je narobe s sodobno čezlužniško komedijo, je moč najti v umotvorih Judda Apatowa; strašansko razvlečene in površinsko izpeljane zgodbe o nezrelih tipih v srednjih letih, ki navdušeno kadijo travo ter religiozno obožujejo pornografijo (ker… trava + pornografija = smešno), vulgarni dialogi, ki povečini skušajo izvabljati smeh z neprestanimi kletvicami ali dolgočasnimi šalami o penisih in vaginah, seveda pa nobena slaba komedija ne sme gledalca prikrajšati za lenobne popkulturne reference, ki so po Apatowi logiki zabavne zgolj zato, ker omenjajo nekaj oz. nekoga popularnega. Da se Apatow v skoraj dveh desetletjih ni spremenil na bolje, ampak kvečjemu na slabše, dokazuje tudi njegov najnovejši celovečerec The Bubble, ki bi ga najlažje opisali kot ponesrečen poskus ustvarjanja samoironične satire o težavnem položaju Hollywooda v času pandemije koronavirusa. Vsaj na papirju se ideja zdi obetavna; skupina igralcev v nekem angleškem dvorcu skuša posneti šesto nadaljevanje akcijske uspešnice ‘Cliff Beasts’, vendar se pri tem srečuje z absurdnimi varnostnimi ukrepi ter lastnimi egi, zaradi katerih med člani muhastega igralskega ansambla izbruhnejo prepiri. V zgodbi se tako skriva potencial, ki pa ga Apatow ne izkoristi, saj je njegov smisel za humor preveč bebav, na prvo žogo in premalo sofisticiran za tako zahteven podžanr, kot je satira. The Bubble je temu primerno dve uri (pre)dolga filmska mizerija brez poante, ki izgleda kot prvi osnutek šal amaterskega komika in žalitev za gledalčevo inteligenco. Še več; The Bubble sploh ni komedija, ampak antikomedija oz. komedija, kjer je najbolj smešno to, da ni nič smešno. Tu ni moč najti niti ene pogojno zabavne šale, všečnega lika ali karkoli zanimivega, kar pa od Apatowa že nekako pričakujemo, zato je pričujoči film težko označiti za razočaranje. Je točno tisto, kar se od omenjenega filmarja pričakuje; razvlečena slaba šala brez poante.