Dobrodošli v klub 27. Skorajda mitološki klub, katerega mnogi umetniki niso zapustili živi, pričaka tudi mlado slikarko Evo (Liza Marijina), ki ne ve, kaj bi sama s sabo; ustvarjalni navdih se ji duši pod težo alkohola, drog in ponočevanja, je priložnostna ljubica svojega mentorja, stanovanje si deli z dobrosrčnim dilerjem in hiperaktivno in promiskuitetno cimro, ki lepega dne naznani, da se seli v Berlin, poleg finančnih težav pa jo pestijo tudi grenko spoznanje, da ji že tri mesece zamuja menstruacija. Prasica, slabšalni izraz za žensko, celovečerni prvenec režiserke Tijane Zinajić in scenaristke Ize Strehar, bi na najbolj preprost način opisali kot alternativno romantično komedijo, ki s seboj prinaša zvoke domačega indie rocka, punka in elektronike, hkrati pa močno diši po urbanem okolju, kjer se človek hkrati išče kot tudi izgublja. Film sicer potegne nekatere vzporednice s komedijo Ne bom več luzerka, le da je še bolj odrezav, ciničen, na trenutke že kar umazano realističen in celo radikalen, saj nonšalantno postavi ogledalo patriarhalni družbi, ki žensko obravnava kot prasico, če ta stopa izven okvirjev stereotipne podobe čustveno nestabilne gospodinje, ki skrbi za otroke in doma čaka na prihod moža. Nekaterim gledalcem se bo morebiit takšen pristop zdel preveč direkten in vulgaren, toda Zinajićeva in Streharjeva zgolj iskreno in brez dlake na jeziku spregovorita o tegobah sodobne ženske, ne da bi ob tem zveneli pokroviteljsko ali sentimentalno. Za to se velja zahvaliti predvsem odlični igralski zasedbi, kjer blesti predvsem očarljivo kaotična Liza Marijina v glavni vlogi ter pogosto pikrimi in z uličnim slengom obarvanimi dialogi. A tisto, kar bo gledalce morebiti najbolj presenetilo je to, da kako “neslovensko” film deluje; živahen tempo, spretna montaža, odličen izbor sodobne indie rock glasbe ter močan vonj po modernosti predstavljajo protipol pogosto statičnim slovenskim filmom. Prasica, slabžalni izraz za žensko zaradi svojega “radikalnega” pristopa morebiti ne bo pogodu vsakomur, toda hkrati gre za film, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialno všečnim in umetniškim izdelkom.
