Molčeči samotar Travis (Harry Dean Stanton) navidez brezciljno tava skozi puščavo v zahodnem Teksasu ob spremljavi hipnotične kitare legendarnega Ryja Cooderja. Ob vstopu v odročni bar izgubi zavest in kmalu zatem zdravnik kontaktira njegovega brata Walta (Dean Stockwell), ki je Travisa nazadnje videl pred štirimi leti, ko je brez pravega razloga zapustil ženo in komaj triletnega sina Hunterja. Paris, Texas, eden od kritiško najbolj cenjenih filmov nemškega mojstra sedme umetnosti Wima Wendersa in hkrati veliki zmagovalec filmskega festivala v Cannesu leta 1984, bi na najbolj preprost način opisali kot road movie o iskanju samega sebe in krpanju ran, ki jih na človeku pustita občutka krivde in izgube. Pot, ki jo opravi glavni junak, je zamišljena brez jasnega cilja oz. preprostih rešitev težkih eksistencialnih dilem, pa vendar se zdi, da njegov koraki vendarle vodijo do točke prebolevanja in iskanja notranjega smisla, ki bi Travisu osvetlilo pot v (nejasno) prihodnost. Wendersov minimalistični in intimni “ep” uspe zgodbo zaviti v tanko meglico enigmatičnosti, saj je osrednji lik skoraj vedno – z izjemo zadnje tretjine – izgubljen in brez jasne predstave o tem, kaj bi rad dosegel in kaj je tisto, kar ga je pahnilo v življenje potepuha. Film se lahko pohvali z odličnimi igralskimi predstavami (tako Stanton in Stockwell sta fenomenalna), že omenjeno nalezljivo Cooderjevo glasbo ter sofisticiranim obravnavanjem univerzalnih humanističnih tem, Wenders pa si pri tem ne zatiska oči pred dejstvom, da odgovorov na številna zastavljena vprašanja ne bo našel. Žal pa Paris, Texas nikoli ne dodobra izkoristi svojega potenciala, saj film pestita dve hibi; ta niti približno ne uspe upravičiti epsko dolžino skoraj dveh ur in pol in je – še posebej v drugi polovici – napolnjen z mnogimi mašili in splošno razvlečenostjo, še bolj pa moti to, da Travis ob koncu filma ni več tako fascinanten lik kot na začetku. Zdi se ironično, toda več ko gledalec izve o glavnem junaku, bolj nezanimiv postaja in tudi njegova razkrita življenjska zgodba je zaznamovana s predvidljivimi zasuki. Končni rezultat je sicer kompetentno narejen in odlično odigran film, ki pa ga pretirana dolžina in precej nezadovljiv epilog venomer potiskajo v povprečje.
