Sonja Prosenc je ena od domačih filmskih ustvarjalk z močnim avtorskim pečatom in prizadevanjem, da bi njeni filmi pri gledalcu predstavljali mnogo več kot zgolj pasivno spremljanje zgodbe pred njegovimi očmi. Svet in z njim povezane zgodbe, ki jih razgalja Prosenčeva v svojih filmih, niso omejene na goli obstoj na velikem platnu, ampak se uspejo približati gledalcu do te mere, da jih ta predvsem občuti. Takšen primer je tudi osemdelna nadaljevanka Trigrad, kjer je gledalcem že v uvodnih kadrih prve epizode nakazano, da vstopajo v prav poseben svet, kjer se prepletata srhljiva skrivnostnost in privlačna mistika. Dogajanje je postavljeno v odročno vasico Trigrad, kamor po več letih odsotnosti prispe arhitekt Črt (Marko Mandić), da bi prodal gozd, imenovan Boršč, katerega je podedoval po skrivnostni smrti svojega ekscentričnega očeta Jošta. Ob vrnitvi Črt trči ob stare znance iz otroštva in začne postopoma luščiti svojo nejasno preteklost, ob tem pa med drugim pride v spor z lokalnim veljakom, ki želi izkoristiti Boršč v svoje namene. Trigrad v marsičem predstavlja presežek domače televizijske produkcije; nepozabna glasba dueta Silence, čudovita temačna fotografija, ki fenomenalno zajame tako grozljivo kot tudi mistično vzdušje zgodbe ter znova odlične igralske predstave, še posebej Marka Mandića, Katarine Stegnar in Suzane Krevh so osrednji aduti Prosenčeve večplastne zgodbe z močnim slovenskim pridihom. Navkljub elementom mistike in nadnaravnega pa nadaljevanka ostaja zasidrana trdno pri tleh in na svojevrstni način secira temna poglavja slovenske folklore kot so disfunkcionalni družinski odnosi ter kakopak boj za lastnino. Velja opozoriti, da serija marsikomu ne bo zlezla pod kožo, še posebej zaradi včasih polžjega tempa, ki zahteva nekoliko potrpežljivosti, kar pa v današnjih časih ni slab podvig. Trigrad je nadaljevanka, na katero smo Slovenci lahko močno ponosni.