Ko Paul Sheldon (James Caan), priljubljeni pisec serije ljubezenskih romanov z osrednjo junakinjo Misery, sredi snežnega viharja doživi prometno nesrečo, ga na svoj dom sprejme medicinska sestra in negovalka Annie Wilkes (z oskarjem nagrajena Kathy Bates), sicer njegova goreča oboževalka. A ko se dokoplje do transkripcije novega romana v seriji, je nad prebranim ogoročena, zato vzame Sheldona za talca in od njega zahteva, da najnovejši roman spiše tako, kot ustreza njej. To je okvirni zaplet psihološkega trilerja Misery, posnetega po istoimenskem romanu Stephena Kinga, ki se tokrat ne ukvarja z grožnjo nadnaravnega in fantazijskega, temveč ostaja zasidran trdno v resničnosti in predstavi svojo vizijo navidez klišejskega trilerja o obsedenem oboževalcu, ki svoje poslanstvo jemlje preveč resno. Do leta 1990, ko je film izšel, so bili gledalci že priča mnogim trilerjem z omenjeno premiso, zato je bilo sprva težko pričakovati, kaj novega oz. svežega lahko v omenjeni žanr prinese Misery. Glavni adut filma se kakopak skriva v idealnih glavnih igralcih, kjer blestita tako cinični in naveličan Caan, še toliko bolj pa fenomenalne Batesova v verjetno svoji najbolj dovršeni vlogi doslej, v kateri tudi hudobno uživa. Ker se glavnina filma odvija v notranjosti Annine hiše, je fokus usmerjen v enako duhovit kot tudi napet odnos med glavnima junakoma, preko odličnih dialogov in mnogih sprevrženih trenutkov, ki nikoli ne izpadejo melodramatično ali nenamerno komično, pa film odlični izriše t.i. kulturo oboževanja, ki preseže mejo razumnega ter združi realnost in fantazijo v sprevrženo kombinacijo psihološke drame, črne komedije in celo slasherja. Večkrat je bilo dokazano, da so najboljša Kingova dela (in filmi, posneti po njih) tista, ki so zasidrana v realnosti in ravno zato Misery spada na sam vrh njegovih najboljših filmskih adaptacij, ki tudi po več kot 30. letih ostaja nesramno zlobna, prebrisana in napeta ekskurzija v srce norosti.