Mariam je mlada tunizijska študentka, ki se neke noči zaplete v incident, ki se konča z njenim brutalnim posilstvom. Ko skuša poiskati pomoč v bližnji bolnišnici in kasneje na policijski postaji, pa se izkaže, da ima njeno iskanje pravice težko oviro; dekle so namreč posilili trije policisti, ki so v politično napetem odračju v državi močno čislani in zaščiteni, še posebej po zaslugi izredno konzervativnih in do žensk ponižujočih zakonov. Tunizijski triler Beauty and the Dogs, katerega so navdihnili resnični dogodki, v devetih segmentih (ti so strukturirani v obliki neprekinjenih kadrov, ki zasledujejo glavno junakinjo na vsakem koraku) z brutalno iskrenostjo in dokumentarno grobostjo kreira močno klofuto sistemu, ki žrtve spolnega nasilja prepušča birokratskemu nasilju, poniževalnim zasliševalnim procesom ter nesankcioniranim zlorabam s strani družbe nedotakljive “svetniške” policije. Beauty and the Dogs je za ogled sila mučen in neprijeten film, vendar hkrati tudi kos filmske umetnosti, ki mora obstajati; prikazana Mariamina zgodba je namreč zgodba vsake ponižane, preganjane in nerazumljene ženske, ki je kot žrtev tako fizičnega kot psihičnega nasilja podvržena hladni pesti sistema, ki noče prisluhniti njeni stiski in celo meni, da je njeno posilstvo nekaj, kar mora za potrebe ohranitve ravnovesja v državi, preprosto odmisliti. Film je na nek način podoben brutalni klasiki francoskega ekstremnega vala Irreversible, le da ni tako ekspliciten in ob koncu vendarle ponudi nekaj upanja s subtilnim nagovorom, da se morajo ženske krvavo boriti za svoje dostojanstvo. Odlično odigrana, pretresljiva in jezna moderna klasika, ki jo noben gledalec ne bo pozabil.