V zadnjih letih t.i. “cancel” kulture oz. kulture “brisanja” vsega, kar daje vtis problematičnosti, politične nekorektnosti in neobčutljivosti, se zdi, da lahko vsak postane tarča obsodb, ki so včasih utemljene, so pa tudi primeri, ko te ne držijo vode. Danska drama The Hunt režiserja, scenarista in pionirja dogme Thomasa Vinterberga, se osredotoča na slednje; na to, kako lahko neumna izmišljotina sproži tragični učinek snežne kepe, ob katerem je javnosti relavantna zgolj tista “resnica”, ki se ujema z njihovimi prepričanji, medtem ko je možnost zagovora praktično neobstoječa. Ta enako tragična kot tudi absurdna situacija doleti Markusa (čudovito zadržan Mads Mikkelsen), sicer priljubljenega in predanega vzgojitelja v vrtcu, ki se mu podre svet ob novici, da ga je ena od deklic obtožila nespodobnega razkazovanja. Lokalna skupnost, ki jo vodi predvsem manična histerija pretirano zaščitniških staršev, Markusa brez oprejemljivih dokazov označi za pedofila (starši in Markusovi sodelavci neprestano ponavljajo, da otrokom verjamejo, ker otroci nikoli ne lažejo) in tudi ko na policiji uspe dokazati svojo nedolžnost, se zdi, da ljud nočejo spremeniti svojega mnenja in so celo pripravljeni uničiti njegovo življenje. Glede na okvirni zaplet bi pričakovali, da je osrednja tematika filma The Hunt pedofilija, vendar temu niti približno ni tako; Vinterberg s srhljivo natančnostjo, prefinjeno provokacijo in brutalno iskrenostjo razkrije absurdno tragičnost in moralno dvoličnost situacije, kjer se širša javnost postavi nad vsa sodišča in zakone ter trmoglavo sledi resnici, katero se ji zdi lažje sprejeti. Če nekoliko pretiravamo; The Hunt je filmska prerokba tistega, kar je bilo pred slabim desetletjem obravnavano kot slaba šala, danes pa je to postalo strašljiva resničnost. Resničnost, kjer so poenostavljene sodbe in histerični lov na čarovnice pomembnejši od dejstev. In nenazadnje tudi resničnost, kjer sodišča ne obstajajo, ampak zgolj princip zob za zob.