Polega Gasparja Noeja je avstrijski “enfant terrible” Michael Haneke eden od najbolj provokativnih, drznih in do gledalca brutalno neusmiljenih filmskih posebnežev, katerega filmi pogosto visijo na meji med fascinatnim, utrujajočim in včasih že kar odvratnim. Njegov deveti celovečerec, psihološki triler Hidden, se v ničemer ne odmika od režiserjevih stalnih tendenc k grajenju enigme, katere razrešitev morebiti sploh ni pomembna; tokrat se v labirintu paranoje, nezaupanja ter neprijetnega brskanja po preteklosti znajdeta zakonca Laurent, ki nekega dne prejmeta skrivnostno pošiljko z videposnetkom njune hiše, zraven pa je priložena krvava otroška ilustracija. Kmalu zatem se pred hišo pojavi nova pošiljka s posnetki, žena začne prejemati srhljive telefonske klice, medtem ko mož sumi, da se za identiteto zalezovalca skriva znanec iz mladosti z močno zamero v srcu. Hidden je film, ki že z uvodnim, več minut trajajočim statičnim kadrom hiše glavnih junakov, gledalcu nakaže, da bo moral ohraniti visoko mero potrpežljivosti, saj Hanekeja bolj kot trosenje sledi in namigov, ki bi pojasnili dogajanje, zanima težavna dinamika odnosa med zakoncema, ki ju grozeča skrivnost psihično vse bolj utruja ter v njuno navidez vzorno življenje vnaša nemir, izgubo zaupanja in krivdo. Haneke s premeteno potezo, da dogajanje venomer zavija v debelo meglico enigmatičnosti, uspe ustvariti napet, tesnoben in vzdušen film z močnim suspenzom in namerno zamolčanostjo bistva zgodbe pred gledalčevimi očmi. Je Hidden alegorija na kolektivno krivdo francoske družbe zaradi njene krvave in nasilne preteklosti v obdobju kolonizalizma? Gre za strašljiv triler, ki človeka svari pred neobvladljivim nadzorom, ki ga nad nami izvaja moderna tehnologija? Mogoče za namerno zakomplicirano, vendar v svojem bistvu preprosto družinsko dramo o izdanem zaupanju in potlačenih travmah? Kdo ve… Hidden skozi dve uri, kolikor traja, pušča vse možnosti odprte in ob pomoči vrhunskih igralskih predstav Daniela Auteuila in Juliette Binoche na gledalcu pusti močan vtis, pa četudi ob zaključku ne bo dobil odgovorov na temeljna vprašanja. Kot je bilo že nekajkrat povedano; včasih je potovanje pomembnejše od cilja.
