Ko gledalec uzre prve kadre ulične narkodrame Heaven Knows What, sicer celovečerca bratov Bena in Joshue Safdieja (dvojica je sicer bolj poznana po mojstrovinah Good Time in Uncut Gems), mu postane jasno, da spremlja zgodbo o ljudeh, ki so že pristali na dnu heroinske odvisnosti in jim drugega kot počasen eksistencialen propad ne preostane. Kot zanimivost velja omeniti, da film temelji na avtobiografski knjigi nekdanje odvisnice in igralke Arielle Holmes, ki nastopa tudi v glavni vlogi oz. rahlo fiktivni različici same sebe. Ko gledalci prvič uzremo glavno junakinjo Harley, je ta sestradana zaradi pomanjkanja heroina, zato tava po ulicah mesta New York, da bi zbrala drobiž za nov fiks, hkrati pa je razpeta med redkimi ljudmi, ki ji želijo pomagati in ostalimi obupanimi odvisniki, med katere spada tudi njen nasilni fant Ilyja. Heaven Knows What služi kot dober uvod v filmografijo bratov Safdie, saj je že tu moč čutiti tesno prepletanje dokumentaristično zajetega realizma ter hipnotične elektronske glasbe, ki vrhunsko oživi občutke tesnobe in nervoze glavnega junakinje v kakopak pristni in neolepšani igralski interpretaciji Holmesove. Toda v svojem bistvu je pričujoči film brezciljen; zgodbe skorajda ni oz. je sestavljena iz sekvenc, ki ponazarjajo like, obsojena na nesrečno vrtenje v krogu eksistencialne groze. Film hkrati nima uvoda ali zaključka, saj se začne in konca na poljubni točki in nikoli ne izlušči jasnega komentarja o problematiki, ki jo pokriva. Pa vendar vse povedano ni mišljeno kot nekaj negativnega; Heaven Knows What ni film odgovorov, ampak umazana “razglednica” narkomanskega vsakdanjika, ki je že sam po sebi dovolj tragičen, da niti ne potrebuje dodatnih pojasnil. S surovostjo nemške klasike Christiane F. film ne umika pogleda od tragičnosti ujetosti v odvisnost, hkrati pa je dovolj premeten, da se zaveda, da že sam po sebi dovolj kriči na pomoč in ne potrebuje še dodatni razlag.