Skrivnostni triler Gone in the Night se začne zelo obetavno; z vzpostavitvijo verjetno najbolj neugodnega položaja, v katerem se posameznik lahko znajde. Kath in Max sta namreč par, ki se odločita preživeti romantični vikend v najeti hiši sredi gozda, vendar ob prihodu naletita na še en par, ki je prav tako najel hišo. Po začetnem nezaupanju pade odločitev, da bosta Kath in Max preživela noč v hiši, toda ob nastopu jutra Max izgine neznano kam, Kath pa skuša s pomočjo lastnika odkriti identiteto skrivnostnega para in kaj se je zgodilo z njenim fantom. Film v prvi polovici kompetentno ohranja občutek misterija z nelinearno pripovedno nitjo in fascinantnim vrivanjem flashbackov, ki postopoma razkrivajo ozadje zgodbe, filmu pa pomaga tudi to, da v glavnih vlogah nastopata venomer očarljivo čudaška Winona Ryder kot Kath ter šarmantni Dermot Mulroney kot lastnik hiše. Njuno iskanje resnice je obarvano s pristno tovariško kemijo ter humorjem, ki obeta preplet tipične “buddy-buddy” komedije in “gospodinjskega” trilerja tipa Gone Girl ali The Girl on the Train. Edina nadležna napaka prve polovice filma je ta, da gledalec nikoli docela ne razume, zakaj se Kath tako močno žene pri iskanju svojega fanta. Tekom zgodbe je namreč razkrito, da je Max aroganten in zafrustriran hipster, ki misli zgolj na lastno ugodje, Kath pa njegovo obnašanje vse težje prenaša in se v njegovi družbi ne počuti prijetno. Na nek sprevržen način bi lahko rekli, da je Maxovo izginotje verjetno najboljša stvar, ki bi se Kath lahko zgodila, ne pa da v njegovo iskanje vlaga ves svoj čas in trud. A tisto, kar film dokočno poruši, je njegova zadnja tretjina, ki postreže s patetičnim in za lase privlečenim antiklimaksom, ob katerem gledalce dobi občutek, da se mu vztrajanje pri filmu ni splačalo. Gone in the Night ni sicer popolna katasatrofa od filma, vendar pa glede na ves zapravljen potencial sledi lastnemu naslovu in iz gledalčevega spomina izgine v noč.