Film Poser se v prvi polovici odvija kot toplo prikupna in odštekana zgodba o o osamljenem dekletu po imenu Lennon, ki se odloči zagnati svoj podcast, v katerem intervjuja številne pesnike, performerje in glasbenike iz lokalne underground scene, pri tem pa nehote splete tesno prijateljstvo s priljubljeno ekstravagantno pevko Bobbi Kitten. Vse do te točke v filmu deluje v stilu prijetne komične drame o rahlo izgubljeni punci, ki po lastnih besedah zažene podcast, da bi s tem ubežala iz svojega milnega mehurčka ugodja in uspela izluščiti lastno identiteto ter simbolični prostor pod soncem, po katerem vsak mlad človek hrepeni. Poser tako služi kot grenko sladek vpogled v delovanje underground indie rock / dark pop scene, ki se ironično mora zanašati na svoj bodisi eksotični videz ali pa močno poezijo, da bi s tem zbudila pozornost množic, hkrati pa skuša ostati zvesta svojemu načinu izražanja. Zato ni presenetljivo, da se Lennon s čudovito zadržano igro Sylvie Mix poistoveti s to nenavadno obliko svobode in jo uporabi za način lastnega umetniškega inputa… oziroma vsaj tako se zdi na prvi pogled. Poser je namreč film, katerega zgodba začne nekje na polovici pridobivati vse bolj temačne tone in se spremeni v kompleksno psihološko dramo, ki obravnava glavno junakinjo na vse manj privlačen in toliko bolj pretresljiv način; kot osebo, ki se tako močno poistoveti s sceno, katero obravnava, da je za vključitev vanjo pripravljena storiti vse, med drugim tudi žrtvovati lastno identiteto ter življenje nekoga drugega. In ravno ta preskok se filmu ne posreči najbolje; Poser s svojimi temačnimi podtoni resda deluje ambiciozno in nekonvencionalno, vendar pa hkrati glavni junakinji ne nakloni dovolj časa, da bi njena transformacija iz zadržanega podcasterke v skorajda sociopatsko obsedenko izpadla prepričljivo. Z drugimi besedami; Poser je film, ki bi bistveno bolje deloval kot komična drama o samoodkrivanju, ne pa kot temačna psihološka drama z poenostavljenimi razpleti ter nekoliko nevmesnimi preobrati.