Film s precej klišejskim in nedomiselnim naslovom Vengeance predstavlja režijski prvenec B. J. Novaka, ki je širši javnost bolj poznan kot igralec (verjetno se marsikdo spomni lika Ryana Howarda iz kultne humoristične serije The Office), hkrati pa je pričujoči film tudi spisal in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba se vrti okoli novinarja Bena Manalowitza, ki neke noči prejme vse prej kot pričakovan telefonski klic; njegovo nekdanje dekle Abby – za katero se sicer izkaže, da mu je predstavljala zgolj kratkotrajno romanco – je umrla zaradi domnevno prevelikega odmerka mamil, vendar pa njen brat Ty meni, da je bila umorjena, morebiti celo s strani zloglasnega mehiškega kartela. Ben, ki v zgodbi o (morebitnem) nemudoma zavoha priložnost za lansiranje novice vseh novic, se odloči ostati v zakotnem teksaškem mestecu, kjer je Abby živela s svojo družino in skuša razkriti ozadje njene smrti, vendar pa kmalu ugotovi, da ga vsako odkritje pelje v popolnoma drugačno smer; namesto identitete morilca je deležen brutalno iskrene in nelagodne avtorefleksije, zaradi katere je prisiljen razmisliti – pa naj se sliši še tako klišejsko – o smislu lastnega življenja in posledicah napak, ki so prizadele predvsem ljudi okoli njega. Navkljub lenobnemu naslovu je Vengeance zelo ambiciozna, večplastna in na trenutke za počit smešna satira z elementi ruralnega trilerja, s katero skuša Novak razgaliti ideološko – ali pa kar vsesplošno – razcepljenost ameriške družbe, ki se izraža ne zgolj na “terenu”, ampak preko družabnih omrežij, kjer alternativna dejstva, lažne novice in teorije zarote posameznika prepričajo, da presega razumevanje lastne resničnosti in se s tem mentalno dvigne nad nevedno ljudstvo. Sofisticiran humor, simpatični – četudi rahlo nerazviti – liki, odlična igra ter privlačen misterij naredijo iz filma izvrstno žanrsko zabavo z globjim pomenom, pa vendar se zdi, da si je Novak za svoj celovečerni prvenec zadal preveč ambiciozno nalogo, ki ji ni docela kos. Z drugimi besedami; Vengeance je film, ki ne pove premalo, ampak skuša povedati preveč, kar lahko gledalce zmede do točke, da izgubijo rdečo nit, na več mestih pa se tudi zdi, da Novaka bolj kot zgodba in liki zanima serviranje sicer subtilnega družbenega komentarja. Pa vendar gre za prvenec in kot tak s seboj prinaša pričakovane začetniške napake, ki jih bo Novak v prihodnje nedvomno izbrusil.
