Nekje v prvi tretjini igranega predelave Disneyjeve animinirane klasike Pinocchio v režiji Roberta Zemeckisa smo gledalci priča prizoru, kjer naslovni junak na ulici radovedno ovohava svež konjski iztrebek. Ta prizor predstavlja perfektno alegorijo ne zgolj za ta film, ampak za celo vrsto nepotrebnih Disneyjevih predelav priljubljenih risank, ki so dosedaj povečini izpadle kot prazni in brezdušni tovarniški produkti, namenjen hitri molži denarja, četudi je še bolj žalosti dejstvo, da je glede na astronomske zaslužke teh filmov občinstvo zanje brez težav pripravljeno odšteti svoj denar. A ne bomo krivični; igrana adaptacija pravljice o “živi” lutki Ostržku, ki se mora naučiti poslušati svojo vest ter hkrati najti svoje mesto v svetu, ni slaba ideja; risanka je namreč luč sveta ugledala daljnega leta 1940 in zaradi časovne distance se zdi idealen kandidat za moderno preobleko, namenjeno novi generaciji mlajših gledalcev, vnovično sodelovanje med Zemeckisom in glavnim igralcem Tomom Hanksom v vlogi lutkarja Geppetta pa je obetalo, da film vendarle ne bo še en v vrsti slabih Disneyjevih igranih predelav. A kot rečeno; prizor z vohanjem konjskega iztrebka lepo zajame naravo pričujočega zmazka, ki mu s tehničnega vidika ni mogoče veliko očitati, saj je vizualno impresiven in zaznamovan z spodobno odpetimi zimzelenčki, ima pa zato toliko več težav z vsebino… oziroma odsotnostjo le te. Predelava k izvirniku ne doda popolnoma nič novega; zgodba je praktično identična, edino izjemo predstavljajo pogosto neumne popkulture reference in za Disney zdaj že obvezno sledenje pokroviteljski politiki rasne raznolikosti, kjer so temnopolti igralci v filmu prisotni zgolj zato, da reklamirajo kvaziprogresivno držo Miki Miške. Film kvarijo tudi bledi igralski nastopi, pospremljeni z obupno stereotipnim italijanskim naglasom, še najslabše pa jo odnese Hanks, ki večino časa deluje, kot da bi najraje pobegnil iz tega praznega zmazka. Pinnochio je torej še ena v vrsti Disneyjevih “igranih” predelav risanih klasik, ki zunaj lepega videza ne ponudijo ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.