Psihološka drama God’s Creatures je še eden v vrstih filmov, ki jezdi na trenutno sila razburkanem valovih MeToo gibanja, a ker gre za nizkoproračunsko irsko-britansko koprodukcijo, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od hollywoodskega kiča, ni moč pričakovati tipičnega politično korektnega pridiganja in sluzavosti, ki jo premorejo čezlužniki. Film je postavljen v majhno irsko ribiško vasico, katere prebivalce preseneti nepričakovana in nepojasnjena vrnitev Briana O’Hare, ki je doslej živel v Avstraliji. Njegova mama Aileen, ki je zaposlena v ribiški tovarni, izkoristi to priložnost, da se znova zbliža s sinom, vendar pa mir prekine ena od njenih mlajših sodelavk, ki Briana obtoži napada in posilstva. Aileen, sprva prepričana v sinovo nedolžnost, zanj priskrbi lažni alibi in celo laže na sodišču, vendar pa kmalu načet odnos s sodelavko ter sinovo vse bolj agresivno in brezobzirno obnašanje požrtvovalno mater postavita pred dilemo; ali je zaščita sina nujna za vsako ceno? God’s Creatures, celovečerni prvenec režiserk Saele Davis in Anne Rose Holmer, je film, ki ga ne zanimajo dejanja, ampak bolj zapletena dinamika odnosov med osrednjimi liki, ki so povsem vsakdanji ljudje, pahnjeni v neprijetno situacijo, iz katere nihče ni zmožen uiti kot moralni zmagovalec. Temu primerno film ne ponuja preprostih rešitev konflliktov ali zaključkov, napolnjenih z upanjem za boljši jutri, temveč ostaja zasidran v intimnem, tihem in srhljivo prizemljenem ozračju irskega otoka, katerega podobe in vzdušje zajameta preprosta, vendar čudovita fotografija ter odlična glasba. Seveda je treba pohvaliti tudi igralske kreacije, ki temeljijo na izraziti obrazni mimiki (še posebej odlična je veteranka Emily Watson kot zadržana, vendar odločna mama Aileen) ter suvereno obravnavanje kočljive problematike nasilja nad ženskami oz. kako to vpliva na odnose znotraj družine in širše skupnosti. Toda God’s Creatues ima svoj delež problemov, med katere spada predvsem prepočasen tempo ter nekoliko površinsko razdelan osrednji konflikt (nikoli ni povsem jasno, zakaj Aileen slepo verjame nedolžnosti svojega sina kot tudi ni jasno, zakaj si nenadoma premisli), nasploh pa se zdi, da film ne pusti tako pretresljivega in čustvenega vtisa kot bi si sprva želel. God’s Creatures navkljub manjšim napakam še vedno predstavlja vzoren primer filma, ki noče pridigati gledalcu in ga zasipavati z naivnimi rešitvami, ga pa zato uspe vzpodbuditi k razmisleku.