O filmu Don’t Worry Darling, sicer drugem režijskem poskusu igralke Olivie Wilde (njen prvenec, najstniška komedija Booksmart, je bil eden od kritiško najbolj cenjenih filmov leta 2019), se je že pred svetovno premiero v Benetkah na veliko govorilo, še posebej zaradi tabloidnih analiz poročil o domnevnih sporih na snemanju med režiserko in glavno igralko Florence Pugh. Če je spor med dotičnima osebama resničen ali ne, moje malenkosti niti najmanj ne zanima, hkrati pa to ne bi smelo vplivati na končni rezultat, saj je ogromno odličnih filmov nastajalo v konfliktnem, včasih celo sovražnem vzdušju. Dogajanje filma je postavljeno v idilično mestece Victory, kjer vsi moški hodijo v službo, njihove žene pa ostajajo doma, čistijo hišo, kuhajo večerjo in v slogu razočaranih gospodinj dneve preživijo ob pitju vina ali opravljanju. Edino pravilo, ki se ga žene morajo držati je; ne sprašujte mož o njihovem delu in ne hodite v puščavo, ki obkroža mestece. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da svet, v katerem se nahaja, ni naraven in točno to se pripeti mladi Alice, ki preko serije bizarnih haluncinacij ter še bolj bizarnih dogodkov spozna, da nad mestecem visi srhljiva skrivnost. Don’t Worry Darling na papirju deluje kot še eden od mnogih distopičnih trilerjev, ki problematizirajo tiranijo patriarhalnega sistema nad ženskami, in… izkaže se, da je film točno to in žal nič kaj več od tega. Krivično bi seveda bilo trditi, da gre za slab film; odločna in zavzeta igra Pughove znova dokaže, da gre za eno od najboljših igralk svoje generacije (za razliko od njenega soigralca Harryja Stylesa, ki je precej lesen in nezanimiv), čudovite scenografija, fotografija in nenazadnje tudi kostumografija pa poskrbijo za zmerno vzdušnost okolja, v katerem se nahajamo. A kot že rečeno; glavni greh filma Don’t Worry Darling je njegovo lenobno recikliranje idej iz praktično vsakega distopičnega trilerja pod soncem, kar posledično vodi do šibkega suspenza in precej lenega končnega preobrata, ki skuša delovati šokantno in udarno, toda namesto tega sproža več vprašanj kot smiselnih odgovorov. Glede na to, da moje malenkosti Booksmart ni pretirano navdušil, je Don’t Worry Darling nekoliko manj nadležen in nevsiljiv film, ki pa še vedno deluje preveč površinsko in nesubtilno, da bi navdušil.