See How They Run je celovečerni prvenec britanskega režiserja Toma Georgea, ki se je pred tem pilili s projekti v televizijskih in radijskih vodah. In če gledalcu kaj takoj pade v oči, je to, da je režiser za svoj prvi poskus na velikih platnih uspel zbrati impresivno igralsko zasedbo prvorazrednikov, katero med drugim sestavljajo Sam Rockwell, Saoirse Ronan, Ruth Wilson, Adrien Brody, Harris Dickinson in David Oyelowo. Komična kriminalka se odvija v 50. letih prejšnjega stoletja za zidovi znamenitega londonskega gledališča West End, katere paradni konj je detektivska predstava Mišelovka pisateljice Agathe Christie. Zaradi priljubljenosti predstave je ta predvidena tudi za filmsko adaptacijo, v katero je med drugim vpleten tudi ošabni in konfliktni hollywoodski režiser Leo Köpernick, ki že v uvodnem monologu izpostavi, da je v detektivkah prva žrtev vedno nekdo, ki ga vsi sovražijo. Zato tudi ne preseneča, da režiserja najdejo mrtvega, njun umor pa preiskujeta inšpektor Stoppard in entuziastična mlada policistka Stalkerjeva, katere nadležna navada je, da si zapisuje čisto vsako stvar, ki ji pride na uho. Od te točke naprej se See How They Run odvija kot parodija klasičnih detektivk, ki se roga predvsem klišejem omenjene pisatljice Christijeve, hkrati pa skuša ohranjati primeren nivo suspenza, zaradi katerega zgodba navkljub obilici humorja venomer ostaja napeta. Kot je moč pričakovati, je filmu v veliko pomoč odlična igralska zasedba, kjer še posebej Rockwell in Ronanova predstavljata očarljiv detektivski duet s pristno prijateljsko kemijo in zbadljivimi dialogi, žal pa se tudi pričujoči film ne uspe izogniti pasti vsakega filma z zvezdniško igralsko zasedbo; da je z izjemo glavnih igralcev preostali del ansambla nekoliko preveč v ozadju in ne pusti nobenega trajnejšega vtisa. Toda glavna težava filma je v njegovi zelo očitni imitaciji stila odštekanih komedij Wesa Andersona in to do zadnje podrobnosti; od barvite scenografije, ekscentričnih likov, ležerne glasbe podlage, montaže in dialogov, v katerih je moč čutiti ogromno ironije. Če bi se pod pričujoči film podpisal kar sam Anderson, ne bi bil nihče resnično presenečen, saj se na več mestih zdi, kot da mu je to, da oponaša znamenitega filmarja, v nekakšen ponos. See How They Run je nasploh precej neizstopajoč izdelek, ki je vsekakor duhovit, kratkočasen in kompetentno narejen, toda hkrati pa pestijo neizvirnost ter končni razplet, ob katerem gledalec nima več nobenega razloga, da bi si film ogledal še enkrat.
