Od začetka krvavega balkanskega konflikta mineva že tri desetletja, pa vendar se zdi, da širša javnost o njegovem resničnem ozadju oz. o zamolčanih zgodbah ve zelo malo.Je to, kar nam je dosedaj znanega o vojni na Balkanu, zgolj vrh ledene gore, ki pod gladino skriva številne zgodbe o sprevrženosti človeškega duha v ekstremnih okoliščinah? Eno od teh zgodb pokriva tudi dokumentarni film Sarajevo Safari režiserja Mirana Zupaniča, ki spregovori po prav posebni vrsti lovskega “turizma” za časa obleganja Sarajeva; med letoma 1992 in 1996 se naj bi v okolici mesta pojavljale organizirane skupine ljudi, ki so premožnim tujcem omogočale streljanje na civiliste. Zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov o tovrstnih aktivnostih je sarajevski safari ostal zakorininjen v balkanski družbi kot urbana legenda oz. mit, katerega obstoj je vedno postavljen pod velik vprašaj. Zupaničev dokumentarec se te težave zaveda in na srečo ni strukturiran kot pobesnela teorija zarote, temveč bolj kot emocionalen opomin, da vojna v ljudeh prebudi “zver”, ki hrepeni bodisi po sadizmu bodisi po adrenalinu. Kar je v “normalnem” svetu prepovedano, v vojnem stanju postane zakon, nasilje pa rodi kaos in v kaosu so pravila civiliziranega sveta mnogim zgolj v napoto. Sarajevo Safari ni dokumentarec, ki gledalcu polaga besede v usta, temveč svojo pozornost usmeri v srhljiva pričevanja tistih, ki so na omenjenih safarijih sodelovali kot zgolj pasivni opazovalci in tistih, ki so postale (morebitne) žrtve tovrstnega nesmiselnega nasilja.V kolikšni meri so ta pričevanja resnična, je prepuščeno gledalcu, vendar pa je glavna odlika dokumentarca ta, da se odmika od senzacionalnosti vsebine ter navkljub pomanjkanju dokazov izpostavi znano dejstvo; da so nedolžni ljudje edine žrtve vsake vojne.