E.T.A. Hoffman (1776-1822), eden od najvidnejših predstavnikov nemške romantike, je bil človek mnogih talentov; odličen pravnik, kritik, karikaturist, skladatelj in predvsem pisec. Njegova dela, ki so spretno prepletala strogi realizem in mračno fantazijo so tlakovala pot številnim literarnim mojstrom kot so Franz Kafka, Charles Dickens, Nikolaj Gogolj, eksperimentiranja z elementi gotike in mističnega misterija pa so bila ključna za razvoj avtorske poti mračnega poeta Edgarja Allana Poeja. Četudi se njegova bibliografija ne more pohvaliti z zajetnim številom izdanih del, je Hoffman za seboj pustil bogato in vplivno zapuščino, pa četudi nam ta z današnjega vidika morebiti deluje preveč arhaično ali pa celo odbijajoče. Nenazadnje je takšnih dvojnih odzivov javnost bil deležen že za časa svojega življenja, še posebej z izidom romana Hudičevi napoji, ki ga uvrščamo med vidnejša dela t.i. gotske literature, saj je na njegov nastanek med drugim vplival znameniti prvi gotski roman Menih angleškega pisatelja Matthewa Gregoryja Lewisa. Moralno kompleksno in z zloveščim ozračjem zaznamovano delo je Hoffman spisal med letoma 1815 in 1816 (obakrat v zgolj nekaj tednih), ko se je med obiski samostanov navduševal nad njihovo arhitekturo.
Roman je sestavljen iz obsežnega rokopisa duhovnika Medarusa, ki naj bi bil že ob rojstvu zaznamovan s skrivnostnim prekletstvom odsotnega očeta, zato ga zaskrbljena mati napoti v samostan, kjer tekom let s svojo karizmo in načitanostjo zbudi simpatije številnih vernikov. Toda očetovo prekletstvo ga še vedno preganja, še posebej, ko se nekega dne prepusti skušnjavi in spije vsebino čudežne stekleničke, ki naj bi vsebovala satanov napoj. Kmalu zatem se Medarus začne prepuščati grešnim mislim in kasneje tudi dejanjem; med drugim se nesmrtno zaljubi v princeso Avrelijo in v valu norosti ubije njeno taščo in brata, zato se znajde na begu pred zakonom, vmes pa se zapleta v številne absurdne pustolovščine, kjer redno trči ob svojega morilskega dvojnika. Ta notranja razcepljenost glavnega junaka predstavlja osrednji motiv Hoffmanovega romana, saj so Medarusovi zapisi pogosto pospremljeni s kaotičnimi, nepreglednimi in bizarnimi medklici, vzdušje pa je venomer zaznamovano s tesnobo, paranojo in za gotsko literaturo značilno mističnostjo.
Hudičevi napoji v sicer odličnem in presenetljivo lahko berljivem prevodu Štefana Vevarja še vedno predstavljajo enako fascinantno kot tudi naporno branje. Hoffman se izkaže kot izvrsten pripovedovalec z dobrim občutkom za podrobnosti ter vzdušnim opisovanjem dogajanja, ki je še dodatno obogateno z osupljivo gotsko scenografijo in duhovitimi anekdotami, osrednji lik duhovnika Medarusa pa je svoji notranji razklanosti primerno enako zanimiv kot tudi odvraten lik. Navkljub mnogim spornim dejanjem pa Hoffman natančno izriše zapletene psihološke procese, ki njegovemu shizofrenemu obnašanju dodajo več plati globje čustvene stiske in seksualne zavrtosti, kar je bilo za začetek 19. stoletja škandalozno kot tudi revolucionarno. Hudičevi napoji je tako vsekakor vreden bralčeve pozornosti, vendar pa se zna zgoditi, da mu bo – kot že omenjeno – delo prenaporno, še posebej zaradi speficičnega pripovednega toka, prenaglih preobratov, preobilice likov, med katerimi je včasih res težko razlikovati ter za obdobje romantike značilnega sentimentalnega naboja, ki temačno in nasilno zgodbo naredi nepotrebno pocukrano.
Problematična, vendar za zgodovino književnosti še kako relavantna literarna klasika.
