Eden od bolj zanimivih vidikov življenja je ta, kako gledamo nanj v različnih obdobjih; ko smo otroci, se svet zdi preprost, enodimenzionalen in posledično tako dolgočasen, da bi najraje čimprej odrasli in tega še bolj podrobneje raziskali. A ko odrastemo in začnemo podzavestno delati evalvacije za nazaj, pogosto pridemo do težkih spoznanj, ki smo ji tedaj kot otroci – kar je razumljivo – spregledali. Nekaj takšnega se zgodi glavni junakinji melanholične drame Aftersun, sicer celovečernega prvenca režiserke in scenariste Charlotte Wells, ki jo je sama označila za izredno oseben, skorajda avtobiografski projekt raziskovanja enako toplega kot tudi kompleksnega odnosa med očetom in hčerko tekom navidez brezskrbnih počitnic v Turčiji. Glavnina filma se odvija, ko je glavna junakinja Sofie stara enajst let in preživlja kratke počitnice s svojim očetom Calumom; ta se je sicer ločil od njene matere, vendar je še vedno močno navezan na hčerko, Sofie pa med dopustom večkrat opazi očetovo nenavadno obnašanje, ki spominja na znake depresije in tesnobe, četudi se Calum venomer trudi svoji hčerki pričarati najboljše počitnice. Aftersun je melanholičen in poetičen film s precej skromno zgodbo, saj se bolj kot na dogodke zanaša na prikaz dinamike odnosa med glavnima junakoma, ki ju s prefinjeno zadržanostjo in igrivostjo odigrata Paul Mescal in Frankie Corio. Nekatere gledalce bo zmotil počasen tempo in pomanjkanje pravega dogajanja, toda – kot že rečeno – Wellsovo ne zanima neka velika zgodba, temveč iskreno razgaljanje bridke grenko-sladke resničnosti, ki se jo mnogi zavedamo šele v dobi odraslosti, še posebej ko trčimo ob dejstvo, da so nam starši svoje težave vedno prikrili zgolj zato, da bi nam polepšali mladost, ki so jo sami očitno izgubili. Malo je filmov, ki bi gledalcu dejansko dali misliti do te mere, da bi celo potočil solzo in Aftersun je takšne vrste film.