Po dveh zaporednih mojstrovinah Birdman in The Revenant, ki sta ugledali luč sveta leta 2014 in 2015, si je priznani mehiški filmar Alejadnro Gonzalez Innaritu vzel skoraj sedem let premora za svoj naslednji, daleč najbolj osebni projekt v karieri. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth je epska črna komedija z elementi absurdizma in surrealizma, kjer se Innaritu soočim s samim seboj oz. nekakšnim alteregom; glavni junak filma je namreč uspešni mehiški novinar in dokumentarist Silverio Gama (Daniel Gimenez Cacho), ki s svojo družino živi že vrsto let v Los Angelesu, vendar ga ob najavi, da bo prejel pomembno ameriško novinarsko nagrado, doleti težka eksistencialna kriza, zaradi katere se začne spraševati o upravičenosti lastnega slovesa in če je z delom za ameriške “gringe” prodal svoje mehiške korenine in sebično obrnil hrbet domovini, ki bi jo moral nositi vedno v srcu. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se težko izogne oznaki pretenciozno, kar pa v tem primeru ni nujno nekaj slabega; Innariutu s svojim enako duhovitim kot tudi napornim psihološkim epom dela refleksijo lastnega življenja, zato je razumljivo, da je film v prvi vrsti namenjen njegovemu notranjemu konfliktu med “prodajanjem svoje duše” Hollywoodu ter ohranitvi zvestobe koreninam, ki so ga ustvarile takšnega, kot je. Filmu lahko očitamo dvoje; zaradi osebne narave projekta je na trenutke pričakovano samozadosten in pretirano artističen, hkrati pa ne uspe upravičiti svoje epske dolžine več kot dveh ur in pol, saj ne manjka prizorov, ki trpijo za razvlečenostjo. Toda vse te napake za film niso usodne, saj tega venomer drži pokonci Innaritujeva brutalna iskrenost in odličen samoironičen smisel za humor, povrhu tega pa se z določenimi absurdnimi / surrealnimi vložki elegantno pokloni zapuščini latinoameriškega magičnega realizma. Prav tako je filmu s tehničnega vidika nemogoče karkoli očitati; je vizualno razkošen in nemalokrat osupljiv, privlačni so tudi voajerski premiki kamere, ki spominja na tehniko snemanja mojstrovine Birdman, k še boljšemu vzdušju pa prispevata odličen zvok in seveda prepričljive igralske predstave. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se morebiti ne more postaviti ob rob Innaritujevim najvidnejših presežkom, vendar so njegovi strast, entuziazem ter ambicije premočni, da bi lahko film pokopali.