Tragična ironija naših življenj je, da se vrednosti le teh začnemo zavedati tedaj, ko se nam čas izteka. To na lastni koži izkusi zadržani birokratski uradnik Rodney Williams (Bill Nighy), katerega rutina dom – delo – dom je nenadoma prekinjena, ko ugotovi, da mu zaradi neozdravljivega raka preostane samo še šest mesecev življenja. Po začetnem šoku, kateremu sledi ponesrečen poskus samomora, se Rodney na lepem odloči, da za nekaj dni zapusti pisarno in skuša živeti zunaj zidov dolgočasnih uradniških pisarn, pri tem pa začne spoznavati prave življenjske vrednote in namerava zapustiti ta svet dostojanstveno in z dvignjeno glavo. Living je predelava japonske klasike Ikiru legendarnega Akire Kurosawe (z ikoničnim prizorom igralca Takashi Shimure, ki se v snegu zbilje na gugalnici), vendar pa bi bilo zelo krivično reči, da pričujoči film spada v isti zabojnik nedomiselnosti in generičnosti kot večina filmskih predelav; tu nimamo opravka z brezdušnim izdelkom, ampak s poetičnim poklonom japonskemu velikanu sedme umetnosti, ki sicer ohranja izvorno zgodbo, vendar tej doda začimbo britanske zadržanosti, tradicionalnosti in uglajenosti. Lahko bi rekli, da je Living precej staromoden oz. retro film, ki po tehnični plati imitira estetiko klasičnih filmov iz 40. in 50. let, zato bi se bolj “modernemu” občinstvu zdel preveč statičen in dolgočasen. Pa vendar; pričujoči film je namenjen sladokuscem in tistih gledalcem, ki dandanes pogrešajo zgodbe z močnim moralnim naukom katerega spremlja rahla sentimentalna nota. Film je v prvi vrsti vreden ogleda zaradi izredno čustvene predstave veterana Nigha, ki je upravičeno prejel oskarjevsko nominacijo; njegova hkrati klasično uglajena, zadržana in topla igra uspe tudi v najbolj emocionalnih trenutkih poskrbeti, da film ne zatava v posladkanost in čustveno manipulacijo, krivično pa bi bilo pozabiti omeniti čudovito “retro” vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago ter prepričljivo scenografijo in kostumografijo. Tisto, kar filmu zbija višjo oceno, je nekoliko preveč osladna zadnja tretjina, kjer se zdi, da se dialogi spremenijo v neposrečeno učno uro moraliziranja gledalca, prav tako film na vsebinski ravni v ničemer ne odstopa od sporočila izvirnika. Je Living nepotrebna predelava? Da in tudi ne, toda zavoljo odličnih igralskih predstav in spoštljivega poklona Kurosawini zapuščini je vsekakor vreden vsaj enkratnega ogleda.
