Brata Joel in Ethan Coen sta se tekom kariere pogosto poklonila estetiki noir filmov, nenazadnje že v svojem celovečernem prvencu Blood Simple, ki velja za klasiko t.i. neo-noir kriminalke. Podobna spogledovanja je bilo moč zaznati v praktično vsakem njunem filmu, še posebej v Miller’s Crossing, Barton Fink, Fargo in The Big Lebowski. Potem pa je tu še The Man Who Wasn’t There, s katerim se brata Coen vračata h koreninam svojega prvorojenca, četudi z bolj neposredno imitacijo klasičnih črno-belih noir kriminalk o malem človeku, vpletenem v absurden zločin, ki vodi iz ene katastrofe v drugo. Glavni antijunak v retro črno-beli tehniki posnetega krimiča je zdolgočaseni in cinični brivec Ed Crane (Billy Bob Thorton v vlogi, ki mu ne bi mogla biti bolj pisana na kožo), katerega življenje je en sam dolgčas; med verižnim prižiganjem cigaret sanjari o tem, kako bo nekoč odprl lastno čistilnico, hkrati pa je obsojen na hladen zakon z nezadovoljno in odtujeno ženo (Frances MacDormand), za katero sumi, da ga vara z njegovim šefom (James Gandolfini). A njen domnevni skok čez plot se izkaže za dobro finančno priložnost; Ed se odloči izsiljevati svojega šefa za visoko vsoto denarja, kar sčasoma vodi v cel kup nespametnih odločitev, umorov in tragedij. The Man Who Wasn’t There je daleč najbolj noirovsko obarvan film bratov Coen, ki pa je še vedno zaznamovan z njunim edinstvenim smislom za humor ter majhno galerijo ekscentričnih likov, očarljivo mrkimi igralskimi predstavami, dogajanje pa je znova pospremljeno z odlično glasbeno podlago stalnega sodelavca Carterja Burwella. Zgodba dlakocepsko sledi noirovski tradiciji in tako ne postreže z vidnejšimi presenečenji in preobrati, zato je težko govoriti, da film doseže isto raven kot zgoraj omenjene klasike bratov Coen. Zlata sredina bogatega opusa ikoničnih režiserjev.