Prvih petnajst minut črnohumornega kriminalnega trilerja One Day as a Lion gledalcu zgovorno nakaže, v kakšni družbi se je znašel; pred seboj ima namreč neobremenjen poklon absurdno krvavim klasikam bratov Coen in Quentina Tarantina, kjer ne manjka eksplotacijskega nasilja, čudaških likov, strupenih dialogov in nepredvidljivih zapletov. Glavni junak filma je Jackie Powers (Scott Caan, sicer sin legendarnega igralca Jamesa Caana), ki mora po naročilu lokalnega kriminalnega šefa (Frank Grillo) umoriti enega od njegovih dolžnikov (J.K. Simmons), vendar mu načrt zaradi lastne nerodnosti spodleti. Med begom Jackie naleti na gobezdavo natakarico Lolo, ki jo vzame za talko, vendar pa dvojica po spletu okoliščin sklene zavezništvo s skritim načrtom; obiščeta njeno na smrt bolno mater, da bi od nje iztržila čim več denarja (izkaže se, da je mater svojevrstna črna vdova, ki rada omreži premožne moške in jih še raje pošlje na drug svet) in s tem Jackiejevem sinu, ki sedi v zaporu zaradi ugrabitve otroka, priskrbela kompetentnega odvetnika. Četudi se zgodba filma zdi zapletena, je One Day as a Lion dokaj preprost in neobremenjen film, ki želi gledalca zgolj zabavati s simpatično kombinacijo nasilja, črnega humorja, odštekanosti in roganja klišejem. S tega vidika je film presenetljivo uspešen, še posebej po zaslugi odlične igralske zasedbe (Caan, Grillo in Simmons so pričakovano duhoviti), vznemirljive akcije in peščice zabavnih preobratov. Filmu se sicer pozna nizek proračun in pomanjkanje resnih ambicij, hkrati pa se zdi, da se nekateri deli zgodbe ne zlijejo prepričljivo v koherentno celoto, toda navkljub temu je One Day as a Lion vreden pozornosti vsakogar, ki si želi tarantinovske zabave na nekoliko bolj cenen način.