Pomlad 1999. Svet se boji prihodnosti, strah pred famoznim milenijskim hroščem, ki bo resetiral vse računalnike in človeštvo pahnil v dobo eksistencialnega mrka, pa je prisoten na skoraj vsakem koraku. Toda ne za glavna junaka filma Jezdeca; najboljša prijatelja Tomaž in Anton živita v zakotni vasici v Prlekiji in se nekega dne na vrat na nos odločita predelati svoja mopeda in z njima kreniti na pot. Kam? “Ni važno, samo čim dlje stran od te vukojebine!” sikne Tomaž in dvojica sprva krene zgolj do Ljubljane, da bi obiskala Tomaževo dekle, nato pa ju splet okoliščin pelje proti Splitu in slovitem romarskem središču Međimurju. Celovečerni prvenec Dominika Menceja po naslovu in okvirnem zapletu resda močno spominja na klasiko Easy Rider, toda zgolj na prvi pogled; za razliko od Hopperjeve motoristične klasike, ki je funkcionirala predvsem kot umetniški krik hipijevske kulture, je film Jezdeca bistveno bolj umirjena in poetična drama o odraščanju, lično preoblečena v t.i. film ceste. V skladu z zakonitostmi žanra filma ceste se tudi Mencej dotika motivov svobode, obsojenosti na življenje v nerazumljeni in zaplankani skupnosti ter težke lekcije, ki jih prinaša preskok iz neobremenjene mladosti v zrelo življenjsko obdobje. To prelomnico v življenjih glavnih junakov, ki ju simpatično odigrata Petja Labović in Timon Šturbej, uspe film prikazati z vzdušnimi liričnimi trenutki, trpkim humorjem, režiserjevim spretnim očesom za podrobnosti, subtilnimi družbenimi komentarji, ter predvsem tehnično podkovanostjo, ki navkljub počasnemu tempu uspe zajeti dinamiko tako fizičnega kot čustvenega popotovanja likov. Pohvalno je tudi to, da je film skoraj v celoti posnet v prleškem narečju, kar lahko zmede nekatere gledalce, vendar ne do te mere, da bi popolnoma izgubili rdečo nit zgodbe. Žal pa filmu Jezdeca zmanjka nekaj kilometrov do presežka, še posebej zaradi nekaterih pomanjkljivo razvitih likov ter nenavadne strukture fabule, kjer je vožnja glavnih junakov neprestano prekinjena z rahlo motečimi flashbacki in nerodno izpeljanimi prizori precej površinskega simbolizma. Končni rezultat je kompetentno narejen, dobro odigran in pristno liričen film z neenakomernim tempom in prevelikimi ambicijami.