“Čas je potekel. Ukrepati moramo,” je moto, ki ga pogosto slišimo iz ust sodobnih okoljskih aktivistov, saj našemu planetu bijejo zadnje ure. Popularizacija medijsko izpostavljenih oseb kot je npr. aktivistka Greta Thunberg je še bolj prispeva k dramatizaciji okoljskih problemov do točke, ko se zdi, da ni več vrnitve in da je edina rešitev radikalna akcija. Takšen vtis bo spremljal gledalca med provokativnim ekološkim trilerjem How To Blow Up a Pipeline, ki ponudi neolepšan, iskren in predvsem drzno sočuten potret t.i. ekoterorizma. Zgodba filma je delno razkrita v njegovem naslovu; skupina radikalnih okoljskih aktivistov se odpravi v Teksas, da bi razstrelila naftovod, vsak od udeležencev pa ima svoje razloge za sodelovanje pri akciji, kar je razkrito preko bežnih flashbackov. Film dokaj objektivno sledi glavnim junakom pri pripravah na napad, hkrati pa na subtilen način ponuja različne vidike na njihovo dejanje, še posebej, ko potegne črto med iskrenim okoljskim aktivizmom in odrešeniškim egotripom, kjer so radikalne akcije za nekatere zgolj priložnost, da zbudijo pozornost javnosti in si nakopljejo zastonj publiciteto. Ker gre še vedno za žanrski izdelek, je film zaznamovan z močnim suspenzom, ki pa zgodbo ne odmika od njenega kritičnega sporočila, k še boljšemu vzdušju pa prispeva naturalistične predstave skromnega igralskega ansambla in dober tempo dogajanja. Kot že rečeno; film bi znal za marsikaterega gledalca biti nekoliko problematičen, saj – še posebej v zadnjih minutah – zapade v glorificiranje dejanj, ki jih tehnično lahko označimo za terorizem, pa četudi gre za dobre namene. Na srečo je film posut s komentarji, ki to logiko postavijo pod slabo luč, toda še vedno se bodo našli gledalci, ki bodo v filmu prepoznali okoljevarstveno propagadno. Če to drži ali ne, prepuščam gledalcem, navkljub vsemu pa je How To Blow Up a Pipeline pomemben, aktualen in predvsem napet film.