V neskončnem navalu filmskih predelav, ki že vsaj desetletje kažejo na kreativni bankrot Hollywooda, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo podobnega ravnanja deležna košarkaška komedija White Men Can’t Jump iz leta 1992, v kateri sta blestela Wesley Snipes in Woody Harrelson kot prevaranta, ki na uličnih košarkaških turnirjih zvito oskubita svoje nič hudega sluteče žrtve. Film nista držala pokonci samo karizmatična glavna igralca, ampak tudi močni satirični podtoni, kjer je svet košarke zaznamovan z rasnimi predsodki, zgodba pa je poskrbela tudi za nemalo pristnih čustvenih trenutkov. Najnovejša istoimenska predelava, v kateri glavni vlogi prevzameta Sinqua Walls in Jack Harlow, se je tako znašla pred že vnaprej izgubljeno bitko, saj ni imela nobenih možnosti, da bi uspela ujeti šarm in energičnost izvirnika. Mogoče se zdi krivično, da pričujočemu filmu gledalci ne damo priložnosti, da se izkaže, toda to je posledica že omenjenega vala filmskih predelav, ki so sramotile izvirnike in se nonšalantno podelale na njihovo vplivno zapuščino. In tudi tokrat ni prav nič drugače; White Men Can’t Jump, katerega je režiral Calmatic, je brezdušno, pusto, dolgočasno in razvlečeno mrtvilo od filma, ki daje vtis slabo spisanega pilota za tretjerazredno televizijsko žajfnico, ki je ukinjena po par epizodah. Zatakne se že pri glavnih igralcih, ki ne bi mogla biti bolj slabo izbrana, še posebej, če ju primerjamo s Snipesom in Harrelsonom; Walls in Harlow večino časa delujeta povsem nezainteresirano in leseno, skozi film pa se premikata kot da sta vlogi sprejela zaradi mastnega honorarja. Nič boljše jo ne odnesejo prizori košarkaških turnirjev, katerim manjka dramatični učinek, hkrati pa so tudi vizualno omejeni na notranjosti pustih telovadnic in mestnih ulic. Nasploh se zdi, da je White Men Can’t Jump narejen zgolj zato, da gledalca neprestano opominja, naj si raje še enkrat ogleda izvirnik. Tu pa trčimo ob najpomembnejše vprašanje; zakaj ta predelava sploh obstaja?