50. in 60. leta so bila za slovenski film zelo živahna, še posebej v okviru žanra partizanskega filma, ki je bil – navkljub subtilnemu povojnemu propagandnemu učinku – močno priljubljen pri občinstvu, nenazadnje je bil namenjen krepitvi patriotskega duha in poudarjanju pomembnosti zapuščine NOB. Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica spada v to kategorijo filmov, vendar pa za razliko od večine ni zaznamovan z resnobnim in temačnim vzdušjem, temveč je sproščena mladinska komedija, ki navkljub vojnemu ozadju ostaja venomer navihana in optimistična. Zgodba je že skoraj ponarodela, dva partizanska minerja (Lojze Rozman in Bert Sotlar), ki potrpežljivo čakata na svojo prvo veliko “akcijo”, morata na osvobojeno ozemlje pripeljati tri vojne sirote, med drugim tudi navihanega (in občasno nadležnega) Petra, ki skupino pogosto zaplete v številne zabavne kot tudi napete prigode. Od vseh slovenskih partizanskih filmov je Ne joči, Peter pri gledalcih daleč najbolj priljubljen in ne brez dobrega razloga; klasični zaplet, ki se dotika tudi spopadov med partizani in okupatorjem, je začinjen z odličnim humorjem, fenomenalnimi igralskimi predstavami (poleg Rozmana in Sotlarja pozornost ukrade tudi Zlatko Šugman kot nerodni partizan Dolfe s prekratkimi hlačami in bebavim obrazom) za domače razmere vznemirljivimi akcijskimi prizori in še posebej ponarodelimi dialogi (prizor, kjer Peter ob pogledu na nemškega vojaka, ki pade v luknjo, nedolžno vpraša: “A si ti tut not padu?”, upravičeno velja za enega od klasičnih trenutkov v zgodovini slovenskega filma). Film nesramežljivo smeši okupatorja in ga dostikrat prikaže kot nesposobnega, kar pa zgodbe ne oropa napetosti, še posebej v zadnji tretjini, kjer je humor potisnjen ob stran in je dogajanje bistveno bolj akcijsko oz. v stilu klasičnega partizanskega filma. Zapletu primerno je zgodba precej neverjetna in vključuje ogromno srečnih naključij, toda tudi to pretiravanje je del šarma, ki film Ne joči, Peter dviguje nad povprečje in med ene najboljših slovenskih filmov vseh časov.