Slepa pega, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Hanne Slak, gledalca odpelje skozi urbani blodnjak umazanih podvozov, utesnjenih stanovanjskih blokov, natrpanih mestnih tržnic, sterilnih bolnišnic in zakajenih nočnih klubov, znotraj katerega se odvija intimna zgodba o preživetju. Lupo (Manca Dorrer) nekega večera prejme telefonski klic njenega brata, heroinskega odvisnika Gladkega (Kolja Saksida), ki leži nezavesten pod mostom. Izkaže se, da je Gladki pobegnil iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi odvisnosti, zato Lupa najame sobo v zanemarjenem bloku in skuša brata rešiti pred najhujšim, čeprav se zaveda, da bo s tem žrtvovala svoje normalno življenje. Navkljub narkomanski tematiki Slepa pega ni dokumentarističen vpogled v življenja odvisnikov kot npr. nemška klasika Christiane F., ampak v prvi vrsti zgodba o previsoki ceni ljubezni do bližnjega in kako krut je lahko razkol med željami in resničnostjo; na eni strani je Lupa, ki želi rešiti brata (četudi je gledalcu hitro jasno, da zanj rešitve ni), na drugi strani pa njen načrt, da z njim pobegne v popolno osamitev, kar se na dolgi rok zdi nesmiselna odločitev. Tega se film zaveda in s pomočjo privlačno temačne zrnate fotografije, maksimalno izkoriščene “scenografije” ubranega prostora, domiselnih montažnih prijemov in odlično uporabljenih zvočnih učinkov uspe gledalca potegniti v eksistencialno brezno glavnih junakov in njunega izgubljenega boja s časom. Filmu se bistveno bolj zatika na vsebinski ravni, kar pa je za prvenec pričakovano; Slakova bi lahko ubrala drzno potezo in ves svoj fokus usmerila na Lupo in Gladkega, ki se v zavetju umazane sobe zatekata k spominom na nedolžno otroštvo, vendar pa film žal zgodbo nasiči s stranskimi liki (od dobrosrčne kurbe do stereotipno vročekrvnega dilerja), ki vedno znova prekinejo tok zgodbe, čeprav tej ne dodajo nobene nianse ali globine. In kot je bilo že omenjeno; film narkomanske tematike ne raziskuje ravno poglobljeno, ampak je uporabljena zgolj kot kulisa za bolj osebno zgodbo, kar bi znalo nekatere gledalce razočarani. Navkljub začetniškim napakam pa je Slepa pega kompetentno posnet urbani film, ki ga slovenski film še kako potrebuje.
