Kontroverzna avstrijska pisateljice Elfriede Jelinek je eno od tistih imen svetovne literature, ki bralce ne pusti hladne; v pozitivnem ali negativnem smislu. Njena dela pogosto zbujajo bodisi močno odobravanje bodisi še večje zgražanje, saj pisateljici niso tuje zgodbe, v katerih na brutalen in okruten način razgalja nasilje, seksualnost, smrt in seveda ljubezen. Slednja tudi služi kot vezno tkivo romana Ljubimki, čeprav je prisotna zgolj kot iluzija oz. košček neuresničenih sanj dveh žensk, pahnjenih v surov primež patriarhalne družbe. Osrednji junakinji sta Briggite in Paula, ki hrepenita po boljšem življenju kot ga imata; Brigitte dela kot šivilja v tovarni spodnjega perila in v razmerju z električarjem Heinzom, ki prihaja iz premožne družine, zato v njem vidi priložnost za pobeg od svojega siromaškega življenja, medtem ko Paula pripada nižjemu družbenemu razredu in živi v družini, kjer se oče in brat psihično in fizično izživljata nad njo in njeno mater. Roman izmenično prikazuje vsakdanjik glavnih junakinj; ena ima (skoraj) vse, druga pa (skoraj) nič, toda obema je skupno, da se v svetu ne znajdeta in sčasoma postaneta ujetnici lastnih iluzij o boljšem življenju.
Ljubimki je od prve do zadnje strani zastavljen kot radikalen in do bralca izredno zahteven roman; napisan je brez uporabe velikih začetnic, stavki si sledijo v bizarnem zaporedju in včasih njihova struktura spominja na pesniške verze, ne pa na običajno prozno obliko. Ni povsem jasno, čemu služi takšna nenavadna forma romana, vendar pa ta sama po sebi ni tako problematična kot to, da Jelinekova zunaj omenjenega eksperimentiranja bralcem ne uspe dostaviti ničesar omembe vrednega. Z drugimi besedami; Ljubimki je ambiciozen roman, ki ga poganjajo dobre ideje in osvežujoče radikalen pristop do obravnavanja feminističnih tem, vendar pa je hkrati tudi razvlečen, dolgočasen, sterilen in ponavljajoč napor, za katerega se preprosto ne splača vztrajati. Jelinekova s ponavljajočimi stavki in melodramatičnimi opisi življenj glavnih junakinj očitno zelo uživa v provociranju bralca, vendar na neki točki njeno izživljanje ni več fascinantno, ampak nadležno. Še več; če romanu odvzamemo nenavadno formo, od njega ne ostane veliko omembe vrednega in izvirnega, saj Jelinekova zgolj ponavlja preverjene vzorce feminističnega leposlovja in na kup meče en kliše za drugim.
Če hrepenite po kvalitetnem feminističnem leposlovju, vzemite v roke dela Sylvie Plath in Virginie Woolf, ki sta težaven položaj ženske v patriarhalnem okolju znali opisati bistveno bolj vzdušno in prepričljivo kot Jelinekova, ki je radikalna zgolj zavoljo radikalnosti.
