Wes Anderson je brez kančka dvoma eden najbolj unikatnih in prepoznavnih filmarjev na svetu z avantgardno (in tehnično impresivno) vizualno podobo, širokimi galerijami prikupno ekcentričnih likov ter odštekanim smislom za humor. Navkljub mnogim prednostim pa je Anderson tudi dokaz, da unikatno včasih ne pomeni nujno nekaj dobrega, še posebej, če tekom let obtičiš v lastnem egocentričnem vesolju, kjer ustvarjaš filme kot slavospeve lastni “genialnosti”, ki meji na rahlo aroganco in pretencioznost. Žal je točno to postal Anderson v zadnjih desetih letih; filmar, ki je tako močno očaran nad lastno formulo uspeha, da brez nje očitno ni več zmožen normalno funkcionirati. To kreativno ujetost je nakazoval že njegov prejšnji celovečerec The French Dispatch, medtem ko najnovejši, ZF romantična komedija Asteroid City, to neprijetno težo še bolj potrdi. Trpka komedija o družini z žalujočim očetom, ki se v 50. letih ustavi v majhem puščavskem mestu, ki je v nestrpnem pričakovanju posebnega nebesnega pojava, se resda lahko (znova) pohvali z impresivnim igralskim ansamblom in vizualno perfekcijo, na kateri si lahko gledalec spočije oči… če že prej ne zaspi od dolgčasa. Asteroid City je namreč film, kjer Anderson svoj ekscentrični stil napihne do skrajnosti oz. do točke, ko prikupnost zamenjata dolgočasje in pretencioznost; znova smo priča galeriji robotskih likov, ki so nadeti v kričeča oblačila in komunicirajo med seboj z monotnomi glasovi, kar je na tej točki verjetno smešno samo še Andersonu. Recikliranje starih trikov pa ni tako problematično v primerjavi s tem, da film nima neke okvirne zgodbe, ampak funkcionira bolj kot kolaž napol spečenih skečev, katerih poanta je – kot že rečeno – očitno znana zgolj Andersonovemu prenapihnjenemu egu. Asteroid City je filmski ekvivalent neprijetnega položaja, ko ti nekdo dve uri pripoveduje šalo, katere poanta je jasna zgolj njemu, tebi pa ostane zgolj bridko obžalovanje, da bi lahko koristneje zapravil svoj čas.