Po starokopitnih ali – recimo temu – tradicionalnih patriarhalnih prepričanjih sta moški in ženska zreducirana na dve vlogi; lovec in plen. Moški je tisti, ki lovi in ženska je tista, ki se pusti ujeti in celo uživa v poziciji služkinje svojemu moškemu. Z leti in kulturo progresivnosti je seveda ta seksistična porazdelitev vlog postala prazna iluzija, pa četudi je še vedno moč čutiti njen vpliv. Z omenjenim konceptom lovca in plena se razposajeno igračka tudi erotična črna komedija Sanctuary, ki se odvije tekom ene noči v najeti hotelski sobi razvajenega Hala (Christopher Abbot), ki po očetovi smrti podeduje vodstvo verige premožnih hotelov. Čeprav Hal misli, da je pripravljen na novo službo, je v resnici precej neodločen in zmeden človek, ki ne želi ukazovati, ampak ravno nasprotno; biti podvržen ukazom nekoga drugega in to na karseda ponižujoče načine. Tega se zaveda tudi njegova priležnica Rebecca (Margareth Qualley), s katero se redno spušča v seksualne igre dominance, vendar pa se Hal z nastopom nove službe odloči njuno razmerje prekiniti. Od tod naprej gledalec spremlja žgečkljivo, hudobno, duhovito in kot struna napeto igro mačke in miši, kjer ni nikoli docela jasno, kdo koga sploh predstavlja. Sanctuary je s suspenzom in črnim humorjem nabita filmska poslastica, ki se elegantno ponorčuje iz moških in ženskih vlog, hkrati pa gledalca nagovori s splošnimi tematikami odgovornosti, privilegijev in krivde. Navkljub omejenosti na en sam prostor se film uspe izogniti statičnosti, glavna igralca pa kakopak močno zasijeta, še posebej Qualleyjeva v svoji najboljši vlogi doslej. Film resda ni popoln in zdi se, da v svoji želji po provokaciji ne gre čisto do konca in gledalce ne želi vznemiriti (preveč), čeprav ima zgodba ogromno potenciala za politično nekorektno in nezaslišano hudobno črno komedijo. Navkljub temu je Sanctuary več kot spodoben moderni triler, ki hkrati zabava in daje misliti.