Pustolovski triler Quicksand skuša biti za živi pesek tisto, kar sta bili za morje in gozd filmski klasiki Jaws in The Blair Witch Project. In ta pristop niti ni slab; obtičati sredi živega peska in počasi čakati na svojo gotovo smrt je vsekakor zastrašujoča situacija, ki človeka sili v neusmiljen boj za preživetje, ki pa se lahko izkaže za že vnaprej izgubljeno bitko. In za glavna junaka pričujočega filma se zdi, da sta vse bitke že izgubila; mož in žena se tik pred ločitvijo odločita kreniti v Kolumbijo, kjer je ona – po poklicu zdravnica – izbrala za govor na zdravstveni konferenci, on pa ji sledi v upanju, da bi lahko popravila njun propadel odnos. Med čakanjem na konferenco se zakonca odpravita na krajši pohod skozi bližnji deževni gozd, kjer pa postaneta tarči roparja in na begu pred njim obtičila v blatni kopeli živega peska. Nihče ne ve, kje se nahajata, povrhu tega pa ju ogrožajo mravlje in velikanska kača, ki skuša braniti svoje gnezdo blizu peska. Quicksand z uporabo živega peska metaforično cilja na utapljajoče se razmerje glavnih junakov, kar se zdi posrečena domislica, vendar pa je žal okoli nje ustvarjen precej dolgočasen, razvlečen in pust film. Glavna junaka, ki ju sicer spodobno odigrata Carolina Gaitan in Allan Hawco, nista pretirano zanimiva in všečna, njuni razlogi za propad zakon, katerim se režiser Andres Beltran presenetljivo veliko posveča, pa film, ki bi moral biti poln suspenza, nehote odvrže v vode melodramatične moralke, ki je hkrati obupno predvidljiva in površinska. Film sicer premore vzdušno atmosfero, že omenjene spodobne igralce in nekaj pogojno napetih prizorov, vendar nažalost je to tudi vse; omejena lokacija niti približno ni maksimalno izkoriščena, namesto napetosti pa je gledalec pogosto podvržen zehanju in gledanju na uro. Quicksand ni slab, ni pa tudi dober film; je generično gledljivo zapravljanje časa, kaj več od tega pa ne.