Četudi se je mnogim zdela novica presenetljiva, je bila izbira Grete Gerwig za režijo prvega igranega filma o najbolj prepoznavnem artiklu podjetja igrač Mattel, punčki Barbie, smiselna poteza; Gerwigova je s svojima prvima celovečercema Lady Bird in Little Women uspešno zajahala na valovu čezlužniškega #MeToo feminizma in njegove ideje uspešno predstavila širšemu občinstvu. Barbie je namreč film z močno feministično “girl power” noto, ki skuša izvršiti rekonstrukcijo slovito punčko, analizirati njen družbeni vpliv in preko nje razgaliti kompleksne moderne odnose med moškimi in ženskami. Zgodba filma se odvija med distopičnim Barbielandom, kjer naslovna junakinja (znova izvrsta Margot Robbie) doživi eksistencialno krizo in mora odpotovati v resnični sveta, da bi se soočila z dejstvom, da je njena podoba pogosto zlorabljena v namenje širjenja seksističnih / stereotipnih predstav o ženskah, film pa veliko pozornosti nameni tudi nesrečnemu Kenu (Ryan Gosling), ki čuti, da je Barbiejin privesek in želi najti svoj prostor pod soncem z vzpostavitvijo “tiranskega” patriarhata. Gerwigova znova postreže z vizualno čudovitim in odštekanim filmom, ki se lahko pohvali s simpatičnimi igralskimi predstavami, nekaj posrečenimi šalami, hitrim tempom in nekaterimi presenetljivo emocionalnimi trenutki, še posebej v sklepnem dejanju. Žal pa ima Barbie iste težave kot ostali filmi, ki jih je doslej režirala Gerwigova; kot celota je sila nepretresljiv, osladen ter nasičen s plitkim moraliziranjem in zahodnjaškim populističnim feminističnim nakladanjem, verjetno največja napaka filma pa je, da bi ta rad bil zbadljiva satira, hkrati pa se na smrt boji kogarkoli užaliti in gledalcu ponudi zelo plitka in za lase privlečena razumevanja tematik, ki jih obravnava. Barbie je bil ob izidu deležen očitkov, da gre za film, naperjen proti moškim, kar je absurdna ugotovitev; pričujoči film je preveč mehkužen in ziheraški, da bi lahko kogarkoli ujezil.