Norveški psihološki triler The Monitor (znan tudi pod naslovom Babycall) že uvodoma vzpostavi morečo atmosfero pustega stanovanjskega bloka, v katerega se vseli Anna s svojim 8 – letnim sinom Andersom. Izkaže se, da je Anna pred kratkim ubežala nasilnemu bivšemu možu, huda travma pa je na njej pustila posledice; Andersa spremlja na vsakem koraku (med drugim ga več ur čaka pred šolo) in mu ne dovoli, da bi spal v svoji postelji, zaradi vse bolj neobvladljive paranoje pa si priskrbi vokitoki oddajnik, da lahko nadzoruje sina tudi ponoči. Kmalu zatem začne oddajnik loviti srhljive zvoke, ki naj bi prihajali iz enega od sosednjih stanovanj, skozi naporne dneve pa začne Anna postopoma izgubljati razsodnost. Film režiserja in scenarista Pala Sletauneja je namenjen gledalcem, ki so jim všeč kriptične zgodbe z nejasnimi mejami med resničnostjo in iluzijo, hkrati pa jih ne moti, če so njihova pričakovanja pogosto zapeljana v slepo ulico. Ta tvegan eksperiment, ki zbudi enako močne občutke fascinacije kot tudi frustracij, Sletauneju bolj ali manj uspe, za kar se ima v prvi vrsti zahvaliti glavni igralki, fenomenalni Noomi Rapace, ki utelesi enako sočutno kot problematično Anno na način, da se brez težav dotakne gledalčevih čustev. Film je enako močan tudi pri vzpostavljanju depresivne atmosfere in močnega suspenza, če pa vse skupaj pripelje do zadovoljivega epiloga, pa ostaja stvar debate. The Monitor je namreč (pre)nasičen z namigi in skritimi pomeni do te točke, da bo marsikateri gledalec izgubil orientacijo in se ob nastopu odjavne špice prej praskal po glavi kot pa preverjal hitrost srčnega utripa. Navkljub vsebinski zbeganosti in občasnim frustracijam pa je The Monitor še vedno nadpovprečno dober psihološki triler, o katerem lahko čezlužniki samo sanjajo.