Črnohumorni misterij Medusa Deluxe bi na najlažji način opisali kot nezakonskega otroka klasičnih detektivk Agathe Christie in Innaritujeve moderne klasike Birdman; film, posnet v navidez neprekinjenem uro in pol dolgem kadru, spremlja udeležence frizerskega tekmovanja, ki se znajdejo sredi policijske preiskave, ko enega od frizerjev najdejo umorjenega. Med čakanjem na policijska zaslišanja se preostanek udeležencev, med katerimi so tako frizerji kot njihovi modeli, zaplete v dolge pogovore, preko katerih so razgaljeni njihova bolna tekmovalnost, dvoličnost, impulzivno obnašanje, narcisoidne osebnosti ter doseganje ciljev po principu “zob za zob”. Drugače povedano; vsakdo izmed udeležencev je osumljenec, film pa z voajersko kamero sledi likom po hodnikih prizorišča, kjer beleži njihove tragične kot tudi komične interakcije in postopoma dodaja sledi k razrešitvi osrednje uganke. Režijski prvenec Thomasa Hardimana je dober primer filma, kjer stil občutno prevladuje nad vsebino; s tehničnega vidika gre namreč za mojstrovino, saj gledalca očarajo brezhibno premikajoča se kamera, impresivna scenografija, čudoviti prelivi med posameznim dogajanjem ter neo-noirovska atmosfera, ki okusno prepleta neo-noirovsko temačnost z bleščečo svetlobo neonskih luči. A kot že rečeno; vsebina je tisto, kar film Medusa Deluxe neprestano drži v sivem povprečju. Zaradi večinoma nezanimivih in dolgočasnih likov, štorastih dialogov in (še posebej v prvi polovici) počasnega tempa, se bo gledalec bolj kot z misterijem ukvarjal z vprašanji o tem, kaj točno želijo nastopajoči v filmu doseči s svojimi neskončno dolgimi prepiri. Posledično je tudi okvirni zaplet – iskanje morilca – ironično potisnjen v ozadje in v zadnjih minutah postreže z razočaranim antiklimaksom, ob katerem se bo gledalec še zadnjič vprašal, v čem je bila točno poanta celotnega filma. Medusa Deluxe je tako moč občudovati predvsem s tehničnega vidika, medtem ko je vsebinsko precej podhranjen dolgčas.