Čezlužniške komedije, ki na kakršenkoli način vključujejo dvojec Setha Rogena in Evana Goldberga, imajo specifično “zmagovalno” formulo, ki tiči v časovni luknji že vsaj petnajst let; v za lase privlečeno in obupno predvidljivo zgodbo vpleti verižno preklinjanje, pogosto nevmesne in nadležne popkulturne reference, vulgarne šale, ki se večinoma norčujejo iz biološkega dejstva, da moški in ženske radi seksamo, občasni prisiljeni sentimentalizem ter lenobno sklicevanje na kvaziliberalne hollywoodske agende, s katerimi si kupiš izgovor za kreiranje slabih filmov. Četudi sta Rogen in Goldberg pri komičnem filmu ceste Joy Ride prisotna zgolj kot producenta in gre za celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Adele Lim, je njun vpliv še kako očiten. Film pripoveduje zgodbo o uspešni poslovnici Audrey, ki je bila kot otrok posvojena, sedaj pa s tremi prijateljicami odpotuje na rodno Kitajsko, da bi našla svojo biološko mater. Ker se film povečini odvija na Kitajskem in so vse štiri glavne junakinje azijskega porekla, je kakopak pričakovano, da se bo izdelek močno zanašal na nujnost reprezentacije manjšin na velikem platnu. To je sicer pohvalno, toda škoda le, da je glavnina zgodbe podvržena serviranju otročjega, nedomiselnega in lenobnega humorja, ki temelji na ponavljajočih šalah o reproduktivnih organih, seksualnih čudaštvih, popivanju / drogiranju, telesnih izločkih in popkulturnih referencah, ki so bolj same sebi v namen. Še večji problem predstavljajo osrednje štiri junakinje, ki so odvratno nadležne in na ravni patetičnih karikatur, kar je sila ironično za film, ki menda med drugim želi razbijati stereotipe o moških in ženskah. Kombinacija vseh teh neumnost poskrbi za to, da je gledalcu večino časa malo mar za osrednji konflikt, saj spremlja potovanje štirih privilegiranih in histeričnih razvajenk, katerih edina težava v življenju je ta, da nimajo težav. Joy Ride bi v rokah bolj sofisticiranih ljudi izpadel kot nepretenciozna in duhovita zgodba o samospoznavanju, toda žal spada v kategorijo modernih ameriških “komedij”, ki menijo, da je za gledalca obisk kinodvorane enakovreden obisku beznice, kjer se močno okajeni gostje smejijo lastnim šalam, ki ob streznitvi niso več smešne.
