Transspolnost je v zadnjem času res ena od pogosto omenjenih tematik, ki pa je žal vedno znova podvržena krivičnim predsodkom in stereotipom, ki jih širša javnost goji do teh ljudi. Priznanje spolne identitete, ki ne sledi tradicionalnim družbenim normam, je v prvi vrsti nekaj, kar bremeni posameznika in to za njim pušča čustvene rane, ki jih družbeni pritiski in nerazumevanje zgolj poglabljajo. Mutt, režijski prvenec Vuka Lungolova-Klotza, Američana srbskih korenin, ki je na lastni koži izkusil soočenje s transspolnostjo, prikazuje en dan v življenju Fene (izvrstni Lio Mehiel), mladega transsmoškega mehiških korenin, ki se je v kratkem času prisiljen soočiti s težkimi izzivi; najprej v nočnem klubu sreča svojega nekdanjega partnerja, do katerega še vedno goji močna čustva, pred vrati stanovanja se prikaže njegova mlajša sestra, ki je pobegnila od doma in tiranske matere, na obisk pa prihaja tudi njegov konzervativni oče, katerega ni videl že več kot dve leti. Glede na tematiko in vse bolj prisotno pokroviteljsko politično korektnost, ki je okužila marsikateri čezlužniški film v zadnjem desetletju, bi se lahko Mutt kadarkoli spremeni v filmsko pridigo, ki gledalcu dobesedno narekuje, kako mora razmišljati in mu v usta polagati površinske puhlice o nujnosti sprejemanja drugačnosti. Na srečo Lungolov-Klotz nikoli ne dopusti, da bi Fenina osebna zgodba postala politični pamflet, saj gre za izredno intimen, oseben in pristen film, ki prepričljivo razbija predsodke in strahove o transspolnih osebah, hkrati pa ne pozabi izpostaviti njihovo jezo, ko so se taiste osebe prisiljene dobesedno zagovarjati pred očmi javnostmi zaradi nekoliko drugačnih pogledov na ljubezen in človeške odnose. Film je toliko bolj gledljiv tudi zaradi subtilnih trenutkov humorja, izvrstne glasbe in nasploh pristnega realizma, ki ga v tematsko podobnih filmih resnično pogrešamo. Mutt je brez kančka dvoma eden najboljših filmov na temo transspolnosti.