Najnovejši celovečerec Todda Haynesa, psihološka drama May December, je na vsebinski ravni film, ki ga pri čezlužnikih zavoljo njihove osladne moralne higiene in pokroviteljske politične korektnosti pogosto ne videvamo; film namreč delno temelji na resničnem primeru učiteljice Mary Kay Letourneau, ki se je leta 1997 zapletla v romantično razmerje s svojim 12 – letnim učencem in bila na sodišču spoznana za krivo posilstva mladoletne osebe. Glavna junakinja Haynesovega filma je mlada igralka Elizabeth (Natalie Portman), ki sprejme vlogo v biografskem filmu o življenju Gracie (Julianne Moore), ki je pred skoraj 30. leti pristala na prvih naslovnicah tabloidov zaradi razmerja s 13 – letnim Joejem, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela tri otroke. Elizabeth odpotuje v Gracijin dom, da bi preučila njeno življenje, pri tem pa začne spoznavati zapleteno dinamiko njene družine, hkrati pa je pod hudim pritiskom Gracie, saj ta od nje pričakuje, da jo bo v filmu prikazala v karseda lepi in predvsem razumevajoči luči. May December se sicer dotika občutljive problematike pedofilije, vendar je osrednji fokus filma nekje drugje; v neizprosni rekonstrukciji zapletenih človeških (in predvsem družinskih) odnosov ter magnetne privlačnosti do t.i. moralne sivine, kjer posameznik vzpostavi enako mero zgražanja kot tudi sočutja do osebe, ki je zagrešila m moralno sprevrženo dejanje. Haynesov film nikoli ne odvrne pogleda stran od srhljivosti, ki spremlja Gracijino življenje, hkrati pa na subtilen, odgovoren in prizemljen način razgali dejstvo, da je sprejemanje moralne sivine hkrati zelo dvorezen meč, ki zabriše mejo med storilcem in opazovalcem. Seveda pa film deluje predvsem zaradi odličnih igralskih prestav tako Moorove in Portmanove, katerih nenavadna dinamika poganja film skozi številne temačne trenutke, ko bi se marsikateri tematsko podoben film že zatekel v poenostavljenost in moraliziranje. May December je vsekakor neprijeten in moralno “sporen” film, ki gledalcu dostavi veliko srhljivih spoznanj o njem samem in družbi nasploh, to pa je pravzaprav glavna naloge vsake veje umetnosti.
