Glede na to, da Hollywood vztrajno obuja pozabljene filmske klasike z namenom, da bi na njihov račun iztržila čim več denarja, je bilo pričakovano, da bo bila tudi kultna fantazijska komedija Willy Wonka & the Chocolate Factory, posneta po otroškem romanu Roalda Dahla, deležna nove (in – bodimo iskreni – nepotrebne) predelave. Wonka sicer ni predelava omenjene filmske uspešnice, ampak predzgodba o mladostniškem življenju ekscentričnega čarovnika in izdelovalca čokolade Willyja Wonke (Timothee Chalamet), ki od odprtju svoje prve prodajalne čokolade trči ob zlovešči “čokoladni kartel” treh pohlepnih poslovnežev, ki ne prenašajo konkurence. Že v uvodnih minutah, ko navihano optimistični Wonka prispe v neimenovano evropsko mesto in sanjari o karieri izdelovalca čokolade, je jasno, kaj želi pričujoči film doseči; želi biti poklon starošolskim muzikalom, ki so se bolj kot na zgodbo in like zanašali na pričaranje spektakla z izpiljeno vizualno podobo, atraktivnimi plesnimi in pevskimi točkami ter predvsem nalezljivimi napevi. S tega vidika je bolj ali manj uspešen; film režiserja Paula Kinga, ki je najbolj poznan po uspešnicah o priljubljenem medvedku Paddingtonu, je tehnično impresiven, vizualno razkošen, z nekaj posrečenimi pesmimi, ki bodo gledalcem šle zelo hitro v uho, posebno pohvalo pa si zaslužijo nekatere vrhunske skoreografirane točke, ki filmu dodajo potrebno dozo otroške čarobnosti. A s tem, ko se Wonka klanja klasičnim muzikalom, hkrati posvoji tudi njihove pogoste šibkosti kot so predvidljiva in plitka zgodba z zlajanim moralnim sporočilom, enodimenzionalni liki in teatralne igralske predstave, ki tičijo na meji med očarljivim in nadležnim. Pri slednjem kratko potegne predvsem Chalamet, ki kot Wonka sicer ni slab, vendar pa je precej očitno, da je bil lik deležen “politično korektne” prenove, ki mu je odvzela nekaj plasti problematične ekscentričnosti, po kateri je sicer Willy Wonka najbolj poznan. Wonka je tako kot celota povsem neškodljiv in očarljiv izdelek, žal pa brez neke trajne umetniške vrednosti.
