Grški filmar Yorgos Lanthimos je edinstven ustvarjalni čudak, ki se je tekom svoje bogate kariere izkazal kot mojster prepletanja žanrov, ki pri gledalcu zbujajo smeh, gnus, grozo in zmedo. Tudi njegov najnovejši celovečerec, ZF romantična burleska Poor Things stremi k neprestanemu obračanju žanrskih klišejev na glavo in jih na drzen in inovativen način preoblikovati v še eno prav posebno filmsko izkušnjo. Na najbolj preprost način bi film označili za interpretacijo mita o Frankensteinu, ki je začinjen z močno feministično noto in psihadeličnim pravljičnim ozadjem; eksperimentalni kirurg Baxter iz vode izvleče truplo mlade noseče samomorilke in jo obudi od mrtvih s tem, da vanjo vsadi možgane njenega nerojenega otroka. Tako se “rodi” Bella, odrasla ženska z možgani dojenčka, ki s svojim neodgovornim in bebavim obnašanjem kakopak ne sodi v konzervativno okolje viktorijanskega Londona, njeno novo življenje pa se ji še bolj zaplete, ko krene na potovanje z zapeljivim odvetnikom, preko katerega začne spoznavati spolnost in druge oblike hedonističnega razvrata, temu pa sledi še grenko soočanje z bolečino drugih ljudi, revščino, socializmom in eksistencializmom. Poor Things nadaljuje tradicijo Lanthimosovega magičnega realizma, ki se izvrstno dopolnjuje z znova osupljivo razkošno scenografijo, privlačno kakafonično glasbo, zastrašujoče očarljivimi surrealnimi podobami, ki izgledajo kot da bi skočile iz slik Salvadora Dalija ter estetiko, ki posnema temačnost gotskih pripovedk in navihanost klasičnih pravljic. Film ni nič slabši na vsebinski ravni; igralske predstave so pričakovano fenomenalne, še posebej Emma Stone v svoji fizično in psihično najbolj zahtevni vlogi v karieri, zgodba je polna domiselnih preobratov in posrečenih šal, hkrati pa je feministično ozadje filma posredovano zelo subtilno in brez hollywoodskega cenenega moraliziranja. Poor Things je tako še ena Lanthimosova čudovita filmska blaznost, ki se tako kot glavna junakinja ne boji odvratna, anarhistična in nastopaška.