V karieri marsikaterega filmarja pride trenutek, ko ta želi svetu dokazati, da ni zgolj nekdo, ki zdolgočaseno stoji za kamero in kot mali diktator vpije “akcija”, ampak tudi umetnik. Očitno je ta trenutek doletel tudi doletel tudi Bradleyja Cooperja, ki se po prvem posrečenem režijskem poskusu z glasbeno dramo A Star is Born vrača kot režiser biografske drame Maestro o dolgoletni karieri legendarnega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina (1918-1990) in njegovem dolgoletnem zakonu z igralko Felicio Montealegre (1922 – 1978). Velja opozoriti, da fokus filma ni na prikazu Bernsteinovih glasbenih dosežkov, ampak predvsem na ljubezenski zgodbi, ki je polna vzponov in padcev, čustvenih izbruhov, spopadov egov in odpovedovanj, kar so idealne sestavine za publiko, kateri Cooper več kot očitno piha na dušo; oskarjevsko publiko, ki ima že od nekdaj močan “fetiš” na filmske biografije, še posebej, če so te na kakršenkoli način povezane bodisi z Broadwayjem ali Hollywood, s katerima je bil Bernstein močno povezan. Cooper se sicer tudi tokrat izkaže kot spreten režiser, ki zna usmerjati igralce in iz njih potegniti maksimum (še posebej Carey Mulligan, ki je odlična kot Bernsteinova muza Felicia), njegov nekonvencionalni način pripovedovanja je ambiciozen, film pa se prav tako lahko pohvali z izvrstno fotografijo, glasbo in osupljivo masko. Maestro pa žal krepko pogrne pri tem, da bi prikazano zgodbo predstavil na zanimiv in informativen način; gledalci smo deležni kolaža dogodkov, ki pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, saj jim film nameni dobesedno nekaj sekund, o Bernsteinu in njegovi glasbeni karieri ne izvemo skoraj ničesar, kar že ne bi prebrali na Wikipediji, posledično pa ni povsem jasno, kaj bi film rad dosegel. Kot biografija je sila formulaičen in površinski, kot ljubezenska zgodba pa je preveč sterilen in dolgočasen, da bi gledalcu bilo mar. Maestro je tako film, namenjen Cooperjevemu umetniškemu egu, nad katerim pa prevladuje zgolj oskarjevska publika.